Kocbek je vedel za poboj domobrancev že septembra 1945

22.2.2016 / 06:10 Komentiraj
Vsi v Ljubljani so izvedeli praktično takoj, tudi Kocbek v Beogradu je izvedel hitro — nakar je 30 let previdno molčal.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Izid 16. knjige Zbranega dela Edvarda Kocbeka v uredništvu pokojnega dr. Andreja Inkreta prinaša pesnikove dnevnike iz leta 1936, 1937, 1944 in 1945, ko je bil po vojni v Beogradu. Najbolj zanimivi so ti zadnji, saj se pokažejo Kocbekova premišljevanja o marsičem, za kar smo mislili, da je začel razmišljati šele v 70. letih.

Na prvem mestu je Kocbekova dnevniška informacija o poboju domobrancev po koncu vojne, o čemer je v svojem dnevniku pisal že 3. septembra 1945.

3.–5. september 1945

“Razgovor s [Francem] Snojem. Poklicali so ga z ostalimi na pripravo za London. Pravi, da so ga naši začeli opazovati. Morda slutijo, da dobiva gradivo o masovnih pokolih v Kočevsklem Rogu. Tako mi je pokazal pismo človeka iz bele garde, ki se je po naključju rešil smrti in zbežal k Angležem. Pisma še nisem prebral, pa je po njegovem mnenju strahotno. Pravijo, da so naši vsega skupaj poklali okrog 3.000 domačih članov domobrancev. Pred očmi se mi je stemnilo zaradi bremena, ki mi je leglo na dušo, in zaradi laži partijcev in nevednosti raznih Vidmarjev, s katerimi odgovarjajo na vedno večji ljudski nemir.”

“Vedno bolj sem zaskrbljen nad hitrostjo in grobostjo, s katero partija — od Tita navzdol — gradi novo centralizirano Jugoslavijo. Imam občutek, da se slovenski narodni program ne bo izpolnil niti po zemljepisnem edinstvu niti po politični suverenosti in gospodarski neodvisnosti. Radio Beograd govori nocoj npr. o Jezerskem nekje v zahodnem delu države, radio postajo v Primskovem je dal prenesti Djilas, čeprav je last bivše Prosvetne zveze, pokoli v Rogu in zadeve s Trstom odkrivajo notranji in zunanji neuspeh…”

Že naslednjega dne, 4. septembra 1945 pa Kocbek zapiše:

“Slovenski narod je spoznal v osvobodilnem boju tri nasprotnike: okupatorja, klerikalizem in ekskluzivnost kompartije…”

“Oba [z Lojzetom Udetom] sva ugotovila usodne napake nove Jugoslavije: 1.) prehitra in nerodna zunanjepolitična opredelitev (neuspeh Trsta), 2.) politično osvobodilna neobdelanost ⅔ prebivalstva države, 3.) zaradi kopiranja ZSSR javljanje ostrega centralizma, 4.) partijsko mehanično ustvarjanje novega jugoslovanstva, 5.) diktatura partije, pomanjkanje svobodne iniciative in mišljenja, OZNA…”

Istega dne:

“Zvečer govoril s Snojem glede poboja ‘nasprotnikov režima.’ 1.) Iznesti pred Kardeljem individualno nezadovoljstvo zaradi kršenja obljub in zaradi politične škode znotraj in zunaj, 2.) Isto storiti pred Kidričem in Vidmarjem in prikazati politični značaj posledic teh vesti, 3.) Predlagati razčiščenje, kaznovanje in humano rešitev izdrževanja kazni vseh tistih, ki bodo ostali zaprti….”

Očitno teh Kocbekovih čudno neosebnih formulacij “iznesti”, “isto storiti” in “predlagati” ni možno razumeti v tem smislu, da bo to pred Kardeljem storil on sam. Pozneje se je dejansko izkazalo, da je to opravil Snoj in da je bil zaradi tega tudi kaznovan.

Spet 5. septembra 1945 Edvard Kocbek piše:

“Govoril je [Snoj] danes s Kardeljem. Potem ko mu je pokazal pismo in prepustil kopijo, je Kardelj dejal, da so se nepravilnosti res zgodile, toda ne na strani OZNE, ampak od strani vojaških oblasti, (ki pa so deloma uporabljale formo vojaških sodišč), niti ne v višini 3.000 žrtev, ampak kvečjemu nekaj stotin. Snoj mu je predočil politične posledice na podeželju. Toda Kardelj na dvakratno ponovitev tega dejstva ni hotel reagirati. Brez pravega učinka…”

To je le delček Kocbekovega dnevnika, ki ga dr. Inkret ne komentira, saj je očitno menil, da to ni njegova literarno-zgodovinska oziroma uredniška naloga.

Tolerantno in previdno

Kocbek je hitro izvedel za poboj domobrancev, skoraj tako hitro kot recimo Božidar Jakac v Ljubljani, ki mi je sam pripovedoval, da so v Ljubljani to vsi izvedeli takoj. Torej so morali vedeti tudi v Beogradu. Vprašanje je samo, koliko in v kakšni meri so zares hoteli vedeti in kako globoko ali resnično jih je to prizadelo.

Kocbek je bil očitno precej toleranten in tiho, saj je na pogovor h Kardelju poslal Snoja, ki je Krištofa zanesljivo poznal slabše kot on sam. To pomeni, da Kocbek s Kardeljem ni hotel priti v direkten konflikt. Seveda bi bila tu še kako zanimiva Snojeva varianta pogovora s Kocbekom in še bolj to, kakšno je bilo to srečanje s Kardeljem. Mene bi Snojev dnevnik bolj zanimal od Kocbekovega, še posebej, kaj vse je počel v vseh treh vladah — Stojadinovićevi, Cvetkovićevi in Titovi — in kako si je dejansko prizadeval (ne tako kot Kocbek) za strankarski in politični pluralizem, za delovanje v liberalni opoziciji in končal na Nagodetovem procesu z zaporno kaznijo osmih let, s prisilnim delom in  odvzemom vseh državljanskih pravic. Izpuščen je bil “že” po štirih letih.

Šetinc je dovolil, kar so že vsi vedeli

No, ravno pred dnevi je umrl partijski funkcionar in nekdanji oblastnik Franc Šetinc, ki je v Naših razgledih dovolil objavo precejšnjih delov iz knjižice Borisa Pahorja in Alojza Rebule Edvard Kocbek: Pričevalec našega časa, ki je izšla v Trstu leta 1975. Takrat je bilo prvič javno (v Jugoslaviji) objavljeno Kocbekovo pričevanje o povojnem poboju domobrancev brez sodnih procesov — trideset let po tem, ko je izvedel.

Dnevniki prinašajo še veliko drugega zanimivega branja, vendar bi moral napisati celo knjigo opomb in še bolj vprašanj — seveda za pisca dnevnikov samega.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu v četrtek, 18. februarja, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE