Liaisons dangereuses: Kdo me bo takrat še mel rad?

Vedno, ko se streznim, mi postane jasno, zakaj je boljš bit skoz zadet. Ko si koma, ti je pomembno samo, kako biti še bolj koma. Bit trezen je pa travma. In ker so psihiatri dolgočasni in ne jem antidepresivov, je stvar še tok težja.

In ker ne mislim tko k frendice dajat 70€ na uro za psihoterapijo, sem spet tam — sama, trezna. Mislim, fak! Dajat 70€ na uro kr enmu, k mu je to sam služba in si sam številka, in zdej se bova midve vrnile v otroštvo in tuhtale, če me je kot pionirko en psihič v kleti bloka napadel in sem zato nehala igrat klavir, vrgla vse zvezke v luft in sprobala substance.

Jaz čist verjamem, da komu pomagajo te terapije. Uni, k hodijo k njim, so čist navdušeni in jih imajo za najboljše frende. Ampak s to Terezo, k misli, da je pojedla vso pamet sveta in ve seveda velik več in boljš o seb k una teta psihoterapevtka, bo težka.

Kaj je psihoterapija

Psihoterapija se mi kdaj zdi ena taka potuha, k da bi bli otročki. “Dejte mene poslušat! Mene! Noben me ne mara!” — “Bomo, bomo. Ste pripravila keš?” Hja, kako, da ne. In pol bi lahko vsem pametovala: “Mami, mene treba štekat! Jaz sem bolana tja v možgane! Kakšna služba, kakšno kej! Jaz nč ne morem, v vato me treba zavit!”

Uf, že vidim majko, kako bi me nagonila v PM. ”Razvajena si, nč druzga!" In ni ga denarja, da bi se kdaj komu odprla do konca. Povedala vse zares. So stvari, katere so sam zate. Kamoli, da še plačujem folku, da posluša mojo gnojnico. In potem se rajš doma sama s sabo pogovarjam.

Umrla danes

Zdej sem par dni trezna in skoz slišim vzad v tamalih možganih neki v stilu: “Stara boš 40… Stara boš 40… In kaj si ti kej nardila v tem lajfu?” Kdo je ta 40 naštimal, jaz nč ne vem. Nisem mela cajta, plus računica me je neki zjebala. Ker itak vsako leto umrem, sam letos bom pa zares.

Čeprov sem zadnjič dobila idejo, da bom teto smrt (škorpijon po horoskopu, pozdnak še nismo ugotovili) okrog prinesla. Ne s kakšnim kao bolj zdravim življenjem ali kej, kaki, kar smo zakuhali, smo zakuhali, kle nimamo kej reševat. Pa da ji še noben ni uspel fakiča pokazat, tud ne igra vloge. Pametno sem se odločila,da vsako noč, preden grem spat, si bom nad posteljo nabila listek: “Umrla danes. Ta pa ta datum.”

Kok je možnosti, da določiš datum svoje smrti? Ja, če misliš pisat listke za forever, pol dost. No, vsaj unim, k bojo vdrli v flet, bom prihranila cajt, pa bojo mel že vse črno na belem. Čeprov ta bitch mi bo pol zanalašč čez dan kontro spustila. Ne morem met pa zdej cel flet obljepljen z listki na vse strani: “Umrla podnevi, ta pa ta datum. Umrla ponoči, ta pa ta datum.” To bi mi še smrt rekla, da take premaknjene ne rabijo tam nč.

Signali treznosti

In ti trezna buča res spušča signale: “Kaj ti sploh delaš na temu svetu? Kaj, kako, zakaj?”

In pol začneš mal razmišljat in dojameš, da je isti kurac, če si zdej metek v bučo spustiš. Ker dejansko, kaj pa mene čaka v tem življenju? In z vsako jolo premočne skune zalutam v najbolj črne scenarije.

Nimam minute delovne dobe, real life sploh ne poznam, živim v enmu gradu tam na oblačkih nekje, se izogibam ljudem in puščam sporočila smrti. Šele lani na enem pogrebu sem kr naenkrat dojela, zakaj ma folk otroke. Da niso sami.

In bog ne dej, da preživim starše. Nočem kje od kapi onemogla ležat v plenicah. Nočem da me režejo ali zarad raka ali sladkorne. Nočem obstat kje, ko ne bom znala več ne govorit in bom pobirala slino s tal. Ko bom zbrala pogum, da končno pomežiknem smrti, in dvignila roko nad sebe, takrat tud tega ne bom več sposobna. Tam sam, odvisen od drugih, kr nekje.

Metek v glavo

In kaj, če bom nekje na cesti in bom delala družbo ljudem v poskvotanih hišah in fehtala cente na dežju? Kdo bo pazil name? Kdo me bo mel rad? Metek v glavo iz prve. Ker kakšno prihodnost pa ima en 40-letnik pri nas? En tak k jaz? Vsi že izseljeni, sam mene čaka pa juhu pa jupi prihodnost kle al kaj? Naj za forever pišem kr neki? Bom večni entertainer? Bom zabavala množice, sam kdo pije kdo plača, se pa ne bo vedelo? Ker mene kle pri nas še noben ni nč plačal za moje pisanje, tko rečeno. Nisem v tej ligi. In mi dost ljudi reče: “Ti si ena unih, k nikol ne boš bogata.” Itak. Ne sam ne bogata, broke sem k cerkvena miš. Če mam pa vse narobe preštudiran, se vidi, da matematika ni moja svetla stran. Bralnemu večeru, za kr neki keša, sem rekla adijo, eni reviji za pisat za keš isto. Sam tuki se pa že konča. In kaj naj pol? Začnem hodit pa trpet na nek beden job in se pustim zamorit do te stopnje, da ne napišem več nič? Ampak vsi mormo jest. In kadit ganjo in pit pivo.

Ego

Sej hvala in božanje ega sedeta, sam pol ti postane to vse tko neki običajnega in čist logičnega, da ne rajca več. Kje so šuške? Slovenija, bi mi blagovolili dat literarno štipendijo za perspektivne avtorje? “Tuf, tuf, tuf. Tok točk. Kokrat prevedena?” “Kakšni prevodi, bog vas nima rad?” “Tuf, tuf, tuf. Pičkin dim točk. Visoko število točk samo v kriteriju ‘prepoznavnost’. Adijo.” Pizda, kaj če men prepoznavnost? A se lahk grem vsaj na literarno delavnico kej naučit? “Ne, preslaba.” Ja, sej. Dejte mi rajš kr dva šamarja okol kepe takoj. Torej sem slaba, očitno ne znam pisat in me čaka kakšna zamorjena fabrika kje. Me prov zanima, kok ljudi pri nas živi sam od pisarije.

Oh, kako bi bla rajš tam sred Amerike nekje, al pa nekej pod psevdonimom in bi mela še dve take uspešnice napisane, da too much. Ampak sem kle sred Slovenije. Kle lahk sam sanjam best seller. Nekje, kjer niso same veze in sestrične in zaprti krogi, kjer se folk ne zgraža nad vsako povedano besedo.

Feeling broke

Kdaj mi kdo reče: “Pa kako, da si samozaložba? Sej tvoja teta je ful v teh krogih, pa še založbo ma.” Zato, ker se Studio humanitatis ukvarja s čist drugimi bukvami in ker jaz ne juzam vez. Če je crap, ti nobena veza ne bo pomagala. Če je dobr, pa se bo to v tej mejhni vasi hitr razvedelo. Kakšen občutek zadovoljstva bi pa to bil, da bi vedla, da sem zarad tete mela privilegije? Jeftin.

In jeftin je tud feeling bit broke. Tko kot bit trezen. Ker razmišljam sam še metke, inkontinenco nekoč in izžeto pičko menopavzično. In tebe. Lahk še petkrat zaključim prek kolumne, in spet sva nazaj. “Dejva. Čimprej.” Gledava vsak v svoj notes, iščeva čas, kdaj jo boš lahko nategnil zato, da prideš potem mene nategovat. Liaisons dangereuses.

Pa te ni nič strah, da boš enkrat mogoče lizal metek namesto moje tamale?