Prej “opankarski” novinarji, zdaj “neintegrirani novinarski migranti”

Sovražni in sovraštveni diskurz do novinarjev je po mojem občutku precej tabuizirana tema. Izpostavljena žrtev tega pristopa je bila v zadnjem času novinarka TV Slovenija Jelena Aščić.

Toda seznam “neintegriranih migrantov” med novinarji je vedno daljši. Primer “kuzle lažnive” kaže širino politično motivirane nestrpnosti do novinarjev. Ko so jo zaradi inkriminiranega stavka v Utripu napadli na družbenih omrežjih, je Aščićeva na Facebooku svoje doživljanje opisala kot znak za alarm:

“Sovražnost se razplamteva. Mene sicer taki zapisi ne prizadenejo na osebni ravni, a menim, da jih ne smemo ignorirati. Tudi ali predvsem zato, ker so med tistimi, ki so te skrajno žaljive in nacionalistične komentarje všečkali in jih delili naprej. Celo poslanci v državnem zboru. Oseba, ki je bila uvrščena med deset najvplivnejših pravnikov, pa me je označila za neintegrirano migrantko. Ko sovraštvo postane del javnega diskurza oseb, ki imajo nek vpliv, je to znak za alarm.”

Obsodba RTV

Ob prvem prispevku o primeru Aščić, za katerega uredniki pravijo, da ni bil cenzuriran, pa je bil — brez konteksta sovraštva do novinarjev — predstavljen šele deveti dan po predvideni objavi, so v Dnevniku TVS na kratko predstavili tudi stališče uredništva Informativnega programa TVS.

Zapisali so, da obsojajo “sovražne in žaljive odzive, ki so jih na družabnih omrežjih sprožili, delili in se nad njimi celo navduševali nekateri gledalci zoper avtorico sobotne oddaje Utrip Jeleno Aščić — med njimi celo prvak in nekateri poslanci največje opozicijske stranke in ena oseba, ki je bila lani razglašena za eno od desetih najbolj vplivnih pravnic leta. Gre za zavržno spodbujanje sovraštva in nestrpnosti in to s strani ljudi z močnejšim vplivom na družbo.”

Tako novinarka kot uredništvo torej omenjata “osebo, ki je bila uvrščena med deset najbolj vplivnih pravnic leta” — torej Lucijo Ušaj Šikovec, avtorico pripombe pod tvitom o “kuzli lažnivi”, češ, novinarka Aščićeva je “neintegrirana migrantka”.

Izogib izzivu

Naneslo je tako, da je bila omenjena odvetnica 16. februarja povabljena v oddajo Studio ob 17. na 1. programu Radia Slovenija. Tema? Sovražni govor. Domnevam, da si je vstopnico priborila zato, ker je želela voditeljica preveriti, čemu je bila žaljiva (ali sovražna) do novinarke.

In res jo je tudi vprašala.

Priznati je treba, da je bila Ušajeva v svojih razlagah koherentna: navedla je identičen motiv v vrsti primerov. Izzivu, da bi podrobneje pojasnila, zakaj je Aščićevo sovražno in žaljivo označila za “neintegrirano migrantko”, pa se je poskušala izogniti z izgovorom, da pripis ni bil mišljen osebno — in začela naštevati cel seznam Aščićevi podobnih “neintegrirancev” iz hiše, kjer je tisti hip sedela: Seku M. Condé, Marko Radmilovič, Denis Avdić. No, slednjega je dodala iz drugega medija.

Ker sem bil slučajno tudi sam gost iste oddaje, sem v tistem trenutku lahko samo protestiral.

Sovražniki ljudstva

Prepis dela magnetograma objavlja v svoji kolumni v Mladini Vlado Miheljak, ki v njem vidi simptom iskanja “sovražnikov ljudstva” — tokrat v novinarskih vrstah —, iz njega pa je razvidno, da je top ten pravnica vsem po vrsti pripisala žaljivo ravnanje do Slovencev, ki so njim, “migrantom”, tako nesebično in prijazno ponudili zatoščišče v naši prečudoviti deželici. Namesto hvaležnosti pa zdaj po njej pljuvajo in izkoriščajo svojo medijsko moč.

Pustimo ob strani, da so po mojih podatkih od štirih rojeni v Sloveniji trije. Pravzaprav vsi iz RTV hiše!

Integrirana politična pridelava

Obramba Lucije Ušaj Šikovec, da je svoj izhodiščni greh še poglobila oz. seznam tarč žalitev še podaljšala, je izpadla tragikomično in prišla še bolj do izraza zato, ker je enourna oddaja dejansko govorila o nevarnostih sovražnega govora.

LUŠ je sicer zagovornica praktično absolutne pravice do svobode izražanja, v katere kontekstu je sovražni govor samo nepotrebna prtljaga, ki bi se je morali otresti in ki jo tako ali tako vidi selektivno, po političnem ključu kognitivne pristranosti: “naši” nikoli ne uporabljajo sovražnega govora, “njihovi” pač.

Podobno kot že velikokrat prej se je zgodilo, da je molk povsem zasenčil začetni incident, potem pa še njegovo diskreditacijo in naknadno legitimiranje.

Nikomur na RTV Slovenija se do danes ni zdelo vredno vzeti v bran svojih lastnih “neintegriranih migrantskih novinarjev”, čeprav je prišlo do zmerjanja prav v njihovem mediju. Ker so sprva branili kolegico Jeleno, bi pričakovali, da bodo ob isti diskvalifikaciji celega seznama svojih novinarjev ostali konsistentni. Pa se to ni zgodilo. Zato je tudi izpad prvotno načrtovanega prispevka s fokusom na novinarskih tarčah — tisti, ki baje ni bil cenzuriran — za nazaj postal bolj smiseln.

Še huje!

Podobno je molčalo tudi Društvo novinarjev Slovenije in še kateri izmed medijev — z izjemo Miheljakovega zapisa. Morda mislijo, da je seznam štirih zaenkrat še prekratek. Ja, v tej državi “neintegriranih novinarskih migrantov” ne brani niti ceh. In to niti takrat, ko so vedno bolj na udaru politično pravilno integriranih.

Bo prihodnost slovenskega novinarstva odvisna od dvoboja med njimi? Ali morda od uvedbe pasemskih psov čuvajev slovenskega porekla? Po zgledu predloga ideologov desnice — Mateja Makaroviča in Matevža Tomšiča —, ki sta pred leti čisto resno predlagala financiranje tako imenovanih “državnih novinarjev”.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v petek, 19. februarja, pod naslovom Neintegrirani novinarski migranti in čistokrvni psi čuvaji. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.