Strah pred spremembami je eden od temeljnih človekovih strahov

Na žalost smo se spet znašli v obdobju službenih odpuščanj. Po pretresih preteklih let, ki smo jih pripisovali globalni finančni in gospodarski krizi, se marsikomu zdi nenavadno, da se krčenje ali celo zapiranje podjetij dogaja v času, ko beležimo gospodarsko rast.

Toda grehi preteklosti prej ali slej pridejo na dan. Obžalujem obstoječe stanje in strahove zaposlenih. Iskreno ter globoko sočustvujem in hudo mi je za njihove usode. Toda lastniška pravica je ultimativna. To smo se naučili, ko smo ob koncu prejšnjega stoletja začeli spoznavati zasebno lastnino. Nobeni pritiski medijev, sklicane novinarske konference predstavnikov zaposlenih, intervjuji, štrajki in protestni shodi pred vlado in parlamentom delavcem kaj dosti ne pomagajo, še manj spremenijo. Lastnik ima pravico, da se o tem, kaj bo naredil s svojo lastnino, odloči sam.

Moje/Tvoje

Svojo hišo ali stanovanje boste uredili tako, kot vam ustreza, kajne? Nepremičnino boste prodali za toliko, kot vam bo zanjo največ ponudil trg. Lahko tudi ceneje, če želite, ali pa jo tudi podarite, če tako želite. Nihče, ampak prav nihče vam tega ne more preprečiti. Svoje podjetje lahko zaprete, prodate, predate v upravljanje drugim menedžerjem.

Zakaj nam je to razumljivo, ko govorimo o tem, kar je “moje”? Ko pa stopimo izven tega območja, pa ne več? Zakaj?

Grehi iz preteklosti

V skoraj vseh primerih nujnih podjetniških prestrukturiranj in zmanjševanja števila zaposlenih — če naštejem samo nekaj zadnjih ali najbolj odmevnih: Mura, Peko, Alpina, Laško, Union, Delo, Dnevnik, NLB, NKBM, Telekom Slovenije, hoteli, rudniki in vrsta drugih —, je izvirni greh v preteklosti. V nepravočasnem zaznavanju in neprilagajanju dejstvu, da današnji svet ni enak tistemu pred 10, 20 leti. Spremenili so se kupci in uporabniki, spremenil se je trg, materiali, logistične poti, tehnologije, funkcionalnosti, hitrosti, okusi, navade, prioritete, politike, cilji… . Ves svet se je spremenil. Samo delo in procesi v naših tovarnah in podjetjih so ostali enaki. S tem pa tudi število zaposlenih.

Socialistične odgovornosti, kapitalistične pravice

Krivdo za to je potrebno pripisati lastniškim, menedžerskim in nadzorniškim strukturam. Še posebej tam, kjer je do lastninjenja prišlo zelo pozno ali še sploh ne. Večini teh podjetij je smrtni udarec zadala politika s svojo pogoltnostjo.

Lastniško nezreli kot smo bili, smo z našimi podjetji upravljali, kot da so “skupna”, ko je šlo za odgovornost, in kot da so “moja”, ko je šlo za pravice. Odgovornosti smo bili pripravljeni socialno/socialistično razdeliti, pravice pa si kapitalsko/kapitalistično prilastiti. Ker tako velik sistem kot država takšnih nepravilnosti ne pokaže čez noč, je to vsaj nekaj časa funkcioniralo — vendar je šlo v napačno smer.

V prvi razred kapitalizma

Manjka nam osnovna šola kapitalizma, ki smo ga izbrali za našo družbeno ureditev. Ko smo stopali na samostojno pot, bi bilo nujno izpeljati vseslovensko izobraževanje o osnovah kapitalistične družbene ureditve. Z močno kampanjo bi bilo potrebno razsvetliti vse naše državljanje o tem, kakšna je razlika med socializmom in kapitalizmom, predstaviti prednosti in slabosti enega in drugega sistema. Noben od njiju ni absolutno dober in noben ni absolutno slab, vsak ima svoje zakonitosti. Mi pa bi vzeli samo najboljše iz obeh. Eh, to ne gre tako enostavno.

Trdim, da bi se izobraževalna kampanja o družbeni ureditvi zrcalila celo v plebiscitnem rezultatu, s katerim smo decembra 1990 tako složno podprli našo samostojnost. Trdim, da bi bilo ob razgrnitvi vseh plusov in minusov obeh sistemov precej več razmisleka o tem, katere vrednote bodo v samostojni državi oblikovale naša življenja.

Strahovi našega naroda

Strah pred spremembami je eden od temeljnih človekovih strahov. V Slovencih je mogoče zakoreninjen še bolj, saj je povezan še z drugim temeljnim strahom, strahom pred izgubo identitete (Fritz Riemann: Temeljne oblike strahov).

Zato naš boj za preživetje temelji na trdoživem oklepanju tistega, kar čutimo, da nas ohranja. Freud bi to postavil v kategorijo strahu, ki se nam poraja v čustvenem delu možganov. Ta povsem nadvlada tistega racionalnega, logičnega, v katerem sicer razmišljamo o tehničnih rešitvah in o tem, ali to zmoremo in znamo.

Zalo pogosto pravimo, da nam je skandinavski model vzor. Že, že, a zanj je treba nekaj spremeniti in tudi trdo delati.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 20. februarja, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom Nazaj v osnovno šolo kapitalizma. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.