Manifest 12: 1 leto Fokuspokusa: Ekonomija medijev počiva na lovorikah

Eno leto po štartu Fokuspokusa — natanko prejšnji teden, 13. februarja — ostajam brez velikih besed, ki bi jih posebej za to priložnost pisal. Pa saj to niti ni mejnik, kaj šele jubilej. Nekakšno interno silvestrovo in novo leto pač, ki zanima samo mene ter vljudne in pozorne fane.

Nekaj stvari bi pa vseeno rad povedal. Z majhnimi, a ne zanemarljivimi besedami. Namenoma z majhnimi. Ker majhne bolj zaležejo. Ljudje jim bolj prisluhnejo. Naveličali smo se velikih besed in si zamašili ušesa svojega naroda.

Rojstvo Fokuspokusa je sovpadlo z velikimi spremembami v medijih, ki se jih v celoti niti ne zavedamo — čeprav mislimo, da smo del njih in da se dogajajo zaradi nas, ker sami tako hočemo. Zdi se nam, da se pač prilagajamo novim časom — nekateri bolj uspešno drugi manj —, ko je treba biti iz dneva v dan na preži.

V resnici pa sploh ne gre za to. V resnici gre za to, koliko so mediji sploh vredni — v golem ekonomskem smislu in v smislu družbene teže. Tu pa v glavnem živimo v iluzijah.

Če sodim po sebi:

V starih časih, v drugi polovici 90. let, ko sem pisal prvo rundo kolumen za Sobotno prilogo, sem imel domnevno velik reach. No, očitno. Naklada sobotnega Dela je bila blizu 100.000 izvodov, morda kdaj tudi več, moj delež branosti v Sobotni pa je znašal 30 do 40%. Kot non plus ultra kolumnist — drugi najbolj brani avtor je imel okoli 20%, tretji pa komaj čez 10% — sem veljal za velikega frajerja in se temu primerno tudi delal pametnega.

Dvajset let pozneje imam na Fokuspokusu bistveno manj bralcev. Niti daleč najbolj brani avtorji na Fokuspokusu — Toplovodar, VVG in Tina — nimajo oz. niso imeli toliko bralcev kot jaz takrat v Sobotni.

Ali je to dokaz, da je Fokuspokus irelevanten mali medij? Ne. Ne moremo se primerjati s Sobotno iz 90. in iz tega vleči čudne sklepe. Noben medij se ne more primerjati z mediji iz 90. let.

Če pa se primerjam s Sobotno izpred nekaj let, potem vidim, da imam približno enako branost — online, seveda, ker če prištejem tiskane izvode, potem najbrž ne vedno.

Bore malo iz paketov

Slovenski mediji so elaboriran sistem za vzdrževanje iluzij o ratingih (kot zbirnem pojmu za prodano tiskano naklado, preklikane elektronske izvode ter delež gledalcev in poslušalcev).

Konzumiranje medijev je stara navada. Tudi novih medijev. Vsakdo ima vsaj malo nek svoj medij — od nas ta malih mimo shirane big fat štampe pa do tistih butastih ekranov na avtobusih in svojega profila na FB.

Ampak kaj v njih res pokonzumiramo? Bore malo.

Mediji kot celota so večji ali manjši paketi, iz katerih si jemljemo vsebine, ki nas zanimajo ali pa se nam nekako vsilijo zraven.

Recimo TVS — ali Pop TV, for that matter — je en tak orjaški paket, v katerem so manjši paketi. Bodisi online ali na ekranu. Recimo, da se odločimo za Odmeve ali 24ur, ampak potem gledamo pol ure in več tudi tisto, kar nas totalno ne zanima.

Izmerjena gledanost je pa potem 5% ali magari 20%. Pa kaj? 75% od vseh teh 5% ali 20% so vmes čvekali, šli na WC, tapkali na telefon. Pri enem ušesu in očesu not, pri drugem ven.

Ampak oni so too big to fail, tako rekoč.

Brez Dela ni jela

Delo je spet en tak paket, ki ga eventualno kupimo neglede na strašno embalažo v kiosku — ampak kaj potem preberemo? Ali pa Svet24, da ne bo pomote in zamere.

Ker kdo bo bral tisto sranje na strani sedem? (Se opravičujem: ne vem, kaj je na strani sedem, in ne mislim nič konkretnega.) 10, 50, 100, 1000 ljudi?

Ampak to sranje na strani sedem velja za ne vem kaj, ker je bilo napisano pod parobkom in pod titulo pretenciozne ideje, da je to dandanes ful dosežek, če je ves ta paket prodan v 30.000 eksemplarjih s 50, 60 let staro blagovno znamko, ki je bila včasih strah in klepet komunističnih chattering classes in njihovih kapitalističnih naslednikov.

Enako online: tudi na internet se je zavleklo teh 50, 60 let domnevnega ugleda, čeprav to nima nič opraviti z dejansko branostjo, dejansko pametjo, dejansko plačo ali kaj šele naročnino.

Ekonomija, ekonomika

In tu zadaj se skriva še veliko več.

• Prvič: sranje na strani sedem je del paketa, ki je naprodaj od 33€ (mesečno) do — pozor, pozor! — tri-sto-fucking-pet-deset evrov (letno)!
• Drugič: napisal ga je nekdo, ki za to dobiva plačo.
• Tretjič: ta človek verjame, da si jo zasluži.
• Četrtič: njegov šef verjame, da si jo zasluži.
• Petič: njegov in šefov delodajalec verjame, da si jo zaslužita. (Sklepam iz tega, da ga/ju še ni vrgel na cesto.)
• Šestič do osmič: poleg avtorja tega članka je v službi še 150 podobnih, ki vsi verjamejo, da si zaslužijo plačo — in njihovi šefi verjamejo, da si jo, in delodajalci verjamejo za ene in druge, da si jo.

Počakajte, še prihaja.

• Devetič: in potem se še najdejo ljudje, ki so za take članke dejansko pripravljeni plačati od 33€ (mesečno) do — pozor, pozor! — tri-sto-fucking-pet-deset evrov (letno)!

Da ne bodo na Delu spet znoreli, naj pripomnim, da samo poskušam plastično prikazati njihovo — in vsesplošno slovensko — novinarsko ekonomijo in ekonomiko.

Mediji so prvaki v počivanju na lovorikah. Toliko o spremembah.

Kaj iz tega izhaja

Nočem reči, da mediji niso nič vredni ali da niso zanimivi. Vsak je nekaj vreden in vsaj malo zanimiv, tudi če nam ni všeč. Trdim pa, da družbena in ekonomska vrednost medija nista v tako močni korelaciji z njegovo zanimivostjo, informativnostjo in družbeno pomembnostjo, kot si ljudje predstavljajo.

Družbena in ekonomska vrednost slovenskih medijev sta hudo precenjeni kategoriji. Precenjujejo ju tako novinarji in uredniki, ki medije ustvarjajo, kot tisti, ki jih ekonomsko in human resursno upravljajo — pa celo tisti, ki jih imajo v lasti.

Še več! Družbeno in ekonomsko vrednost slovenskih medijev precenjujejo celo tisti, ki jih konuzmirajo — in to neglede na to, ali jih konzumirajo zastonj ali proti plačilu.

Iz tega izhaja vse:

• domnevna politična relevantnost medija, kot jo vidijo in dojemajo vlada, parlament in stranke, neglede na naklonjenost ali nenaklonjenost;
• medijeva zmožnost ter priznana in/ali samozvana poklicanost za politiziranje, kot jo vidi in dojema medijski ceh sam, tako naklonjeni kot nenaklonjeni tabor;
• družbenopolitična agenda uredništva, ki se ponavadi in posplošeno ukvarja s prevzgojo folka v kritikastre, ki se na vse spoznajo;
• ustvarjanje psihoze dogodkov kot velepomembnih drekcev-pekcev, plasiranih pod krinko državljanske ozaveščenosti in poslanstva medijev, da nam odpirajo oči;
• senzacionalizem kot ne samo pritlehnost tračev, ampak vznemirjenje in zaskrbljenost kot dolžna državljanska drža.

Tekst se nadaljuje. Prihodnjič o oglaševanju.