Boljše keš pička kot pa Jela Krečič sindrom
Včasih pride dan, ko sem sita razmišljanja, ali bo dovolj denarja za plačilo študentov, elektriko za poslovni prostor in koliko denarja naj namenim za oglaševanje na Facebooku. Na živce mi gre, da se moram skoz odločat, razmišljat in delat.
Takrat si želim, da bi imela bogatega moža. On bi me financiral, jaz pa bi skrbela za gospodinjstvo, brala knjige in pisala blog. Ne samo, da si to želim, ampak prav hrepenim po tem. Če bi mi nekdo ponudil tak dogovor, bi ga takoj podpisala.
Komot bi bila keš pička. “No, bolje to kot Jela Krečič sindrom,” kot pravi moja prijateljica.
Prava idila
Kakorkoli. Predstavljam si, kako vstanem ob sončnem vzhodu, ko moj prijazni mož še spi, si tiho oblečem lepo jutranjo haljo in se odpravim v kuhinjo. Tam si najprej naredim kavo, nato pa njemu iztisnem svež pomarančni sok in mu začnem pripravljati polnovreden zajtrk. Ko vstane, ga prijazno pozdravim, mu grem v nabiralnik po časopis in z njim pojem zajtrk. Ko gre v službo, imam cel ljubi dan čas, da počnem samo to, kar se mi zazdi. Torej berem, tečem, pišem, berem, tečem, pišem. Potem v nekaj urah pospravim stanovanje in skuham večerjo. Tistih nekaj ur bi že zmogla.
O, kako lepo bi to bilo…
Prava realnost
Včasih je tak dan, ko sem skoz doma. To se sicer zgodi redko. Ampak v pomivalnem koritu se nabere kup posode, pes posvinja kavč, cedevito polijem po preprogi, zažgem sirovo omako. Zvečer, ko se odpravljam ven, razmečem celo omaro. Ob pogledu na razdejanje, ki mi ga uspe narediti v enem samem dnevu, ko sem doma, me razbesni bolj kot stanje na bančnem računu.
Če ne upoštevam razporejanja novih oblačil v omaro, me pospravljanje ne razveseljuje. Čeprav me nered živcira. Gospodinjenje bi me prej ali slej spremenilo v sitno, nergavo, nikoli nasmejano žensko, ki bi se je vsak mož znebil po hitrem postopku. Zato se raje držim svojih stvari — moških, ki bi mi ponudili tisto pogodbo, pa tako ali tako ni. Vsaj ne v tistem trenutku, ko bi jo bila pripravljena podpisati.
Če pa bi se slučajno našel kakšen tak tip, pa upam, da bi s pisanjem zaslužila vsaj toliko, da bi si lahko privoščila gospodinjsko pomočnico. Ker to bi bila tudi v tem primeru moja naloga, zato ne bi sprejela denarja od njega.
“Nič dosegla”
Me pa rahlo skrbi za prijateljico, ki se počuti zelo nesrečno, ker v življenju še ni “nič dosegla”, kot pravi. Ob poslušanju glasbe sicer nasmejano briše prah, za sproščanje kuha kosilo, uživa ob kombiniranju različnih barv na krožniku in pozna načine za odstranjevanje praktično vsakega madeža. Poleg tega končuje magisterij, ima psa, osvojila je že veliko dvatisočakov.
Potem vidim oglas za enakopravnost med spoloma, ki implicira, da bi ženske morale bolj aktivno sodelovati v poslovnih zadevah.
Vmešavanje države
Ne vem zakaj, a vmešavanje države (v tem primeru MDDSZ) v osebno sfero, se mi ne zdi dobro. Upam, da me ne bo kdo narobe razumel, da nisem za enakopravnost med spoloma. Menim pa, da oglasi ali obvezne kvote tega problema ne morejo rešiti. Tudi če bi bil delež predsednikov in predsednic uprav enak, to še zdaleč ne bi pomenilo, da smo enakopravnost med spoloma rešili. To bomo rešili takrat, ko bomo v glavah počistili s predsodki, kako bi morali drugi ljudje živeti, in se osredotočili samo nase in na to, kako hočemo živeti mi.
Definiranje pričakovanj
Zakaj usmeritve vedno iščemo nekje drugje, samo v sebi ne?! Če ženska noče delati kariere, če si želi samo čim manj naporno službo s fiksnim delovnim časom, da bo imela popoldan dovolj časa in energije za urejanje dóma in ukvarjanje z družino in vrtom, zato ni nič manj uspešna kot tista, ki 14 ur na dan preživi v pisarni, ali tista, ki se s transparenti bori za čistejše okolje, ali tista, ki vozi kamion in popoldan prespi, če se ji tako zazdi — ali tista, ki si želi bogatega moža.
Kar dela ljudi uspešne, je njihova lastna sposobnost definiranja in izpolnjevanja svojih pričakovanj.
Kakšne razlike delate?
Zgodovinsko gledano je bila ženska vedno v podrejenem položaju. V Švici niti voliti ni smela do leta 1971. Ženske so bile odrinjene iz javnega življenja, zato je razumljivo, da so predstave o njihovi vlogi v družbi še vedno polne predsodkov.
A kot rečeno, s predsodki lahko opravimo samo sami. Jaz in ti. In ko boste naslednjič govorili o slabem delodajalcu, pomislite, kako pogosto si v tej vlogi prestavljate “hinavsko in nesposobno žensko”. Pomislite, kakšne razlike delate, ko obsojate Dušana Mramorja in ko obsojate Alenko Bratušek.
To ni posledica premalo oglasov z zapeljivim tuširanjem moških v počasnem gibanju ali neuravnoteženosti spolov v gospodarstvu. Za to smo krivi mi sami, ker svojih podzavestnih čustev in predsodkov ne znamo uskladiti z razumom in ambicijami.