Spike Lee predlaga mirovni seks štrajk v črnskem getu

Spike Lee, družbeno kritični režiser, revolucionar sodobnega afroameriškega kina, se je s filmom Poslednja noč (25th Hour) že leta 2003 uvrstil v tekmovalni program Berlinala. Letos pa se v tej sekciji predstavlja izven konkurence s filmom v verzih in ritmih hiphopa z naslovom Chi-Raq, ki vsebuje elemente musicala. To je tudi prvi originalni film, ki ga je produciral Amazon Studios, tako da ga proti plačilu lahko gledate tudi na Amazonu.

Chicago + Iraq = Chiraq

Chiraq imenujejo raperji južni del Chicaga, kjer je bilo zaradi obračunov med pripadniki uličnih tolp med 2001 in 2015 ubitih toliko ljudi kot ameriških vojakov v Afganistanu in Iraku (okrog 7.000). Odtod tudi skovanka Chi-cago in I-raq.

V getu se nenehno dogaja nasilje s streljanjem med temnopoltimi “organizacijami” (kot jih Spike Lee imenuje v filmu). Žrtve so pogosto nedolžni otroci. Policija teh obračunov nikakor ne more zajeziti.

Spikeu Leeju ni mar, da se čikaški politiki in mestni svetniki po decembrski premieri v Ameriki zmrdujejo ne le nad naslovom filma, temveč tudi nad vsebino. Bojijo se, da bo film škodoval ugledu in turizmu Čikaga.

Toda režiser se zaveda, da je nasilje v Ameriki velik problem — in film je sredstvo, s katerim poskuša to pokazati.

Lizistrata

Snov za svojo satiro je Spike Lee črpal iz klasične antične komedije Lizistrata (411 p.n.š.) grškega dramatika Aristofana. Izmišljeni tolpi “Špartancev” in “Trojancev” v južnem delu mesta (South Side) obračunavajo med sabo, streljanju ni videti ne konca ne kraja. Šef Špartancev, raper in samooklicani Chi-Raq (Nick Cannon) ima punco Lizistrato (Teyonah Parris), ki pa se na začetku še ne zaveda — ali noče poznati! — “poslanstva” svojega fanta.

V enem od streljanj umre deklica: ko pride njena mama na kraj zločina, joče in sprašuje, ali je kdo videl morilca — toda vsi molče gledajo v tla. Nočejo izdati imena, saj se bojijo za svoje življenje.

Virus vzdržnosti

Lizistrati odpre oči načitana Helena (Angela Bassett), h kateri se zaradi ponovnega streljanja v Chi-Raqovi hiši začasno preseli. Po guglanju priporočene knjige se zave, da lahko ženske obvladujejo moške s spolnostjo in jo lahko uporabijo kot “orožje”. Pa se ji porodi ideja, da bo na ta način poskušala doseči mir med tolpama. Organizira se z drugimi temnopoltimi ženskami in tako začnejo z misijo: “No Peace, No Pussy!” Dokler ne bo med tolpama pravega miru, bodo svojim moškim odrekale seks.

Ideja se kot virus širi ne samo po Ameriki, temveč po vsem svetu. Moški najprej ne razumejo, kaj se dogaja, a čez čas sprevidijo, da je zadeva resna, ker ženske vztrajajo pri svoji “vzdržnosti”. Zavzamejo dvorano vojašnice, kjer plešejo in pojejo pesmi z bojno vsebino, oblečene v zapeljiva usnjena oblačila. Vmeša se celo vlada, kajti seksualno štrajkajo tudi žene višjih politikov in celo predsednikova, zato pride do številnih zmešnjav in humornih situacij…

Peace

Igralec John Cusack (edini belopolti moški v filmu) igra pastorja Mikea Corridana, ki ima v cerkvi pred pogrebom ubite deklice več kot deset minutno pridigo, v kateri obtožuje državo kot glavnega krivca za nasilje med temnopoltimi. To da je posledica njihove brezposelnosti in brezbrižnosti vlade do problemov Afroameričanov.

Skozi 127 minut dolgi film nas vodi Dolmedes (Samuel L. Jackson), ki v verzih komentira dogajanje in zaključi film z mislijo: “V ljubezni je vse dovoljeno in ljubezen je edina varnost. Prebudite se! Peace!” 

So ženske res dosegle mir? Kdo je zmagal v areni spolne vzdržnosti? No, na to vprašanje boste morali najti odgovor sami. Z ogledom filma.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v sredo, 17. februarja, na avtoričinem blogu pod naslovom No Peace, No Pussy! – Brez miru nič seksa!. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.