Na kapi in pod kapo “pliberškega” ministra za kulturo
Pred par tedni sem zapisal, da je bilo nekaj novih hrvaških ministrov zelo očiten izbor Tomislava Karamarka, podpredsednika vlade in predsednika najmočnejše hrvaške stranke HDZ.
Če hočeš pisati zgodovino ne le za naprej, ampak tudi za nazaj, moraš očitno imeti nadzor nad preteklo vojno (veterani), prihodnjimi vojnami (obramba) — in kulturo!
Branitelja braniteljev je črni Marko vmes že izgubil, saj je Mijo Crnoja moral zaradi neporabljenega namenskega kredita in tega, da je stanoval drugje kot je bil prijavljen, odstopiti po manj kot tednu dni.
Na ministra za kulturo in “pliberškega” poveljnika Zlatka Hasanbegovića pa se je ta teden vsula taka paljba, da jo bo težko zdržal. Ni šlo samo za to, da so izbrskali fotografijo, na kateri se je mladi študent zgodovine na splitski Rivi slikal s kapo, presenetljivo podobno ustaški. Bolj gre za tisto — kot sta rekla tako bivši premier Milanović kot ugledni predstavnik srbske manjšine na Hrvaškem in poslanec Sabora Milorad Pupovac —, “kar je pod kapo”!
Kaj ima pod kapo Hasanbegović
Debata o tem, kaj je na kapi in kaj je pod njo, je pomenljiva in poučna, saj jasno zarisuje meje javnega diskurza in specifično odgovornost nosilcev javnih funkcij.
Nekdo je ob tej ustaški epizodi celo zapisal, da se ministru za kulturo na paradoksalen način dogaja natanko tista lustracija, za katero si njegova politična opcija sicer prizadeva: ker kaj je drugega kot lustracija to, da se nekomu zaradi grehov v preteklosti onemogoči opravljanje javne funkcije v sedanjosti.
V debati lahko srečate toliko mnenj, kolikor je nosilcev. Toda skozi prav vsakega govori njegova lastna ideološka, da ne rečem razredna pozicija. Kdor je na svoji koži izkusil sektaško protežiranje prejšnje ministrice za kulturo Andree Zlatar Violić, ta v novem ministru vidi glasnika reda, ki zgodaj prihaja v službo in dela do poznega večera.
Diši po žveplu
Neodvisni mediji, ki so se prvi znašli na njegovi listi za odstrel — natančneje: na seznamu za odklop od proračunskih sredstev —, vidijo v njem črnega hudiča. Ustanove, ki so ga formalno dobile na čelo svojih upravnih odborov, molijo, da predstavitve njihovih letnih programov ne bodo izkoristili gverilci, ki bodo ministra napadli s paradižnikovo mezgo — in si oddahnejo, ko odide iz njihovih prostorov.
(Čeprav, kot je rekel Chávez po Bushevem govoru v Združenih narodih, “še vedno malo diši po žveplu”.)
Kolega zgodovinar ga brani, da debata sodi v strokovne kroge, njemu pa naj dajo mir. Naj dela, za kar je bil imenovan.
Zadeva doseže vrhunec, ko ga v bran vzame sam imam — čeprav ga nihče, ampak res nihče ni napadal zaradi njegovih verskih prepričanj. Kvečjemu zaradi ideoloških radikalizmov.
Kamerman, ki je snemal Hasanbegovića, je med hojo ritensko padel vznak, ta pa ga je samo ošinil s pogledom in šel mirno naprej. — [Screenshot: Fokuspokus/Telegram.]
Na robu pločnika
Čisto na koncu te tedenske sage pa je prizor, ko minister za kulturo nagovori medije z izjavo, v kateri je že na prvi pogled vidna in slišna razlika med tem, kar misli, da je pač treba reči — “Sem proti vsem totalitarizmom.” —, in tistim, kar mu gre po glavi pod kapo. Demantira ga realnost sama: ko se trenutek pozneje dobesedno pred njegovimi očmi ob rob pločnika spotakne kamerman, to odločnega ministra niti za trenutek ne ustavi na njegovi pravoverni poti, tako da morajo kolegu pomagati drugi novinarji.
Naslednja tarča Karamarkovega režima, če že ne njegove vlade, je po neodvisnih medijih zelo predvidljiva: javni servis HRT.
Kdo je našel in nastavil Hasanbegovića?
Strinjam se s komentatorji, ki se ne križajo nad samim Hasanbegovićem, ampak gledajo nadstropje više: kdo ga je povabil v vlado in zakaj?
Primerjava s Slovenojo se sicer ne začne tukaj, žal pa se tudi ne konča: odgovornost za nekompetentne ministre je vedno in predvsem premierova! Lahko se izgovarjajo na kompleksna koalicijska razmerja ali na odsotnost poskusne dobe — toda noben izgovor ni dovolj dober, da bi z njihovih pleč odpihnili krivdo za zavožen resor.
S tega stališča se (žal) zdi, da je bila izbira ministra za kulturo na Hrvaškem bolj premišljena. Kulturni resor je v Sloveniji pripadel upokojenski stranki po liniji (naj)manjšega odpora — ministrica pa ga zdaj pač dela ljubiteljskega, podeželskega in provincialnega. Na Hrvaškem pa se počasi kristalizira jasna vizija podpredsednika vlade.
Morda vsi skupaj nismo bili dovolj pozorni, kam se je komaj imenovani minister postavil za eno prvih svojih izjav: pred mogočno stavbo Hrvaškega državnega arhiva!
In bo mir
Če je že Michel Foucault vedel, da “ni življenja razen v arhivih”, in če izjemni pisatelj Miljenko Jergović v sobotni kolumni v Jutarnjem listu zapiše, da je arhiv “svetišče človekove duše”, tedaj se močno bojim, da sta misija in vizija novega hrvaškega kulturnega ministra kombinacija obeh globokih introspekcij — a s precej drugačno perspektivo: ker so tam človeške duše, jih bomo najlažje kontrolirali, lustrirali in brzdali s tem, da bomo temeljito po(s)pravili arhive.
Če bo treba, se bomo za kaj takega znali sklicevati tudi na priročno resolucijo Sveta Evrope in našli dovolj prizadevnih, spreobrnjenih fanatikov in priučenih historikov, da bo zadeva podprta z Evropo in s stroko. Potem pa nam nihče več nič ne more.
Morda sploh ne bomo več rabili vojske, saj bomo zmagali v miru. In bo mir.