Narod naš magnetograme hrani (ker nima speech-to-text softvera)

Smilijo se mi tajnice, ki morajo pretipkavati take velepomembne suhoparnosti, kakršne ministri izrekajo na sejah vlade — vključno z domnevnimi spletkami. Pa še veliko tega je najbrž izrečenega in pretipkanega na sestankih v državni upravi. Ampak služba je služba. Me prav zanima, koliko besed mesečno prepišejo, koliko ljudi to dela, koliko človeških ur in delovnih dni za to porabijo, koliko minut porabijo za pretipkavanje 60 minut posnetega govora itd.

In nenazadnje: kako daleč je projekt računalniškega prepoznavanja govora za slovenščino? Nazadnje, ko sem gledal, je bil slovenski speech-recognition še v razvoju.

To vendar ni raketna znanost, ni pa seveda enostavno.

AI po slovensko

Glede na majhnost slovensko govorečega računalniškega trga je vprašanje, ali je tak projekt sploh lahko komercialen. Koliko ljudi bi to uporabljalo? Bi lahko zadevo prodali — ali magari šenkali — vsaj Applu in Samsungu? “Siri, jebi se!” — “Marko, mislila sem, da sva prijatelja.” Rad bi to enkrat slišal v slovenščini. V angleščini sem že (eksperimentiral). Aja, ne, za to bi pa že bila potrebna umetna inteligenca — kar bi bilo pri Slovencih in njihovem jeziku najbrž malo težko, ker jim še naravne primanjkuje.

Ne, skratka: možnost avtomatske konverzije govorjenega, posnetega besedila v zapisanega bi bila čisto dovolj. Posnetek importiraš v program, ta pa ti ga vrže v urejevalnik teksta. S tem bi prihranili ogromno časa, odprle pa bi se tudi nove možnosti, na katere doslej nismo niti pomislili ali se jih vsaj nismo lotevali, kar so preveč zamudne.

Medijem bi zelo prav prišlo. Z dobrim, zanesljivim pretipkovalnikom bi pisne, pismene intervjuje — ne seveda podkaste — kot za stavo delali za malco. Celi novi žanri bi se začeli razvijati iz robotskega pretipkavanja.

Individualno bi nam tudi prav prišlo, v najrazličnejših poklicih, službeno in privatno. Snemali bi se. Jaz ne bi ravno celih tekstov pisal v diktafon, ampak kak odstavek, dva pa že. Da ne omenjam tvitanja in facebookanja in seveda mesidžev.

ZDIJZ-UPB2

Seveda pa bi bila vlada največji ali vsaj najpomembnejši odjemalec. Po defaultu bi morala biti največji interesent. Demokracija stane, lahko pa bi bila cenejša. Te vladne, parlamentarne in upravne zadeve je seveda treba arhivirati — pa ne samo zaradi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, ampak tudi zaradi zgodovinarjev, ki se jim bo nekega dne morda ljubilo brskati in analizirati današnje slovenske politične in birokratske bizarnosti.

V tem smislu ni odveč razmislek, ali bi bilo dobro, da bi Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo in/ali Ministrstvo za javno upravo financiralo raziskave in razvoj računalniškega prepoznavanja slovenščine in s tem pospešilo možnost konvertiranja oz. procesiranja posnetega govora v zapisani format. Na ne vem kakšen rok bi se vlaganje v računalniško lingvistiko zagotovo izplačalo — pa še vsi drugi bi imeli nekaj od tega.

Zimska kisla kumarica

V glavnem so mi te zadeve šle po glavi ob objavi famoznega magnetograma, ki verbatim razkriva, kako se je tedanja premierka Alenka Bratušek leta 2014 predlagala za evropsko komisarko. 

Seveda pa prepis ni drugega kot zimska kisla kumarica. Iz ponedeljkove novice smo izvedeli samo to, kar smo vedeli že brez dokazov — ker so glavni akterji vse skupaj odkritosrčno priznali.

Alenka Bratušek se je do danes pogreznila v irelevantnost, tako da mi ni čisto jasno, zakaj bi koga to še sploh zanimalo. Sklicevanje na podrobnost, da se uradno ni predlagala sama, temveč jo je predlagal strankarski kolega Roman Jakič iz njenega Zavezništva — pri čemer je ona samo formulirala predlog s seznamom treh kandidatov in ga dala na dnevni red —, je picajzlanje, kakršnega v slovenskih medijih nismo ravno vajeni.

Zdrava pamet

Iz magnetograma je kao razvidno, da se je Bratuškova s svojo samokandidaturo znašla v konfliktu interesov. To pa bi naj potrjevalo upravičenost nekakšnega sklepa, ki ga je proti njej zaradi tega vložila KPK (in ki ga je upravno sodišče nedavno odpravilo).

Čas bi bil, skratka, da mediji, ki zdaj spet masovno in počez šimfajo Bratuškovo — nekakšen upgrade, po letu in pol —, začnejo uporabljati zdravo pamet, če je že KPK ne uporablja.

Ker za kaj je v bistvu šlo pri samokandidaturi Alenke Bratušek?

Njena neženirana ambicioznost — ali po domače grebatorstvo — v resnici ni bila nemoralna, temveč neokusna. Uvedimo hierarhijo grehov. Od naglavnih do pritlehnih. Če je že Štefanec tako neumno idealističen, da gre ukrepat proti ljudem samo zato, ker so neokusni, neženirani grebatorji, bi lahko vsaj mediji pogruntali, da se za take ljudi najdejo boljše, natančnejše kvalifikacije njihovih dejanj kot pa konflikt interesov — čeprav manj učinkovite za njihov odstop.

Kot je napisala že Darinka Pavlič Kamien, naj se KPK refokusira in se omeji na tatove, ponarejevalce, poneverjevalce, prevarante, sleparje, bleferje, ki povzročajo merljivo materialno škodo — ljudi sumljivega in/ali neprijetnega karakterja pa naj pusti pri miru.

Ker če bo šlo tako naprej, bo začel Štefanec rovariti proti ljudem, katerih edini greh je, da so idioti ali vsaj neokusni draufgengerji. In verjemite: ko bodo pozaprli ali vsaj diskreditirali vse neokusne draufgengerje in idiote, nam žalujočim ostalim normalnim in pametnim ne bo prav nič prijetno živeti v policijski državi ali v državi medijskih umorov.

Neizgubljene iluzije?

Odklonilna, skorajda moralistična reakcija Gregorja Viranta na Bratuškino samokandidaturo je pozitivno presenetljiva. Škoda, da ga ni več. Ob sedanji garnituri politikov lahko do nekaterih nekdanjih, marsikdaj tudi po krivici ali vsaj po nepotrebnem popljuvanih, odstopljenih, nagnanih politikov čutimo skoraj samo še nostalgijo.

No, pretiravam. Tu je treba biti previden. Lahko se zgodi, da se bo kakšen od njih vrnil v politiko. Kar ne bi bila nostalgija, temveč paranoičen flashback.

Razlog za zgražanje nad Židanom je lepodušno sprenevedanje, češ, kako ga ni sram, da se gre takšne igrice s podporo in poleni.

Že mogoče. Ampak kaj pa ste mislili? Židan je zvit. Želimo si več politikov, ki se dobro znajdejo v teh umazanih igricah na sicer zglancanem parketu. Brez tega v politiki ne gre. Problem je samo v tem, da si na tak način prizadevajo za stvari, s katerimi se verjetno ne strinjate ali jih nočete. Ampak ne zaradi tega obsojati njihovih metod. Saj niste menda živeli v iluzijah?

PS:

Če bo Siri kdaj razumela in govorila tudi slovensko, bi se bilo fajn zmeniti z Applom, da bi feature za slovenski trg mogoče rebrandali kot Alenko? Ali pa če bi Bratuškova vsaj posodila glas? Gotta love her accent…