DiEM25 in druge utopije? Ja, prosim! Hočemo voljo do demokratične moči!

16.2.2016 / 06:06 Komentiraj
Resetiranje mi nikoli ni šlo v glavo. Ker po njem dobiš iste programe, samo drugače zložene. Potrebujemo nove, drugačne.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Vsakdo ima pravico do osebnega mnenja in vsakdo mora imeti možnost, da o tem javno spregovori. V kolumni z naslovom DiEM25: Varufakisova utopija? Ne, hvala! je Jože P. Damijan hitropotezno zavrnil pobudo skupine evropskih intelektualcev, da bi oblikovali reformistično gibanje državljanov EU s ciljem recikliranja EU v bolj demokratično vladavino enakovrednih. (Ne enakih!)

Dobro, manifest je utopija, na mnogih mestih nedorečena, celo skregana z dejanskim stanjem, vendar s poštenim namenom: hoče se uresničiti in kaže voljo do tega. Kaže voljo do bolj demokratične moči državljanov EU. Nekakšna Wille zur demokratischen Macht.

Ideja resetiranja

Če me spomin ne vara, je bil JPD ekonomist v skupini mladih politikov, ki so hoteli vladati Sloveniji. Pa so nekateri hitro, nekateri počasneje, nekateri s padcem vlade končali svojo politično epizodo, ki je imela nenavaden simbol — namizni nogomet. V njih smo volivci vlagali veliko iskrenega upanja, ki pa so ga hitro zapravili — nezmožni, da bi v zakonski zvezi vztrajali tako v dobrem kot v slabem.

Ideja resetiranja mi nikakor ni šla v glavo. Ker po resetiranju dobiš iste programe, samo drugače zložene. Potrebujemo pa nove, drugačne programe.

Resentiment do resetiranja je mogoče opaziti tudi v zavračanju utopičnega manifesta v celoti in v sprijaznjenosti s tem, da je Evropa nastala in da je in da bo na veke vekov samo zaradi osi Berlin–Pariz. Pretirano.

Utopija se je utopila

Potrebujemo recikliranje EU: zaradi visoke brezposelnosti, zaradi razvoja novih ustvarjalnih platform ploščatega sveta, zaradi preteklosti, kulture, vojn in upanja, da je mogoče zgraditi drugačen svet.

Tudi majhna in posušena mumija Jugoslavije je lahko učna ura anatomije za veliko EU. Živahno telo so pokopali federalizem in utopične sanje o nacionalnih državah, predvsem pa pomanjkanje lepila, ki bi prebivalce držalo skupaj v njihovo lastno dobro. Komunizem, socializem in samoupravljanje se niso izkazali kot uporabne rešitve. Za velesile motečo tvorbo je dokončno pokončalo Natovo bombardiranje.

Nekateri smo v balkanskem kaosu uresničili stoletne utopije, toda že v naslednjem trenutku so se naše in pozneje tudi hrvaške sanje utopile v francosko-nemški EU. Ni nujno, da evropski unionizem nastane na enak način kot ameriški in da za to potrebujemo 200 let. Sedemdeset let od konca vojne smo že použili.

Schmidt, Kohl, Schröder

Ideja EU je nastala v drugem času, ko so bile rane svetovne vojne še sveže in je bila želja po miru velika. Razvijala se je, preoblikovala in doživela vrh v času kanclerja Helmuta Kohla, velikega konservativnega nemškega politika, mojstra realne politike brez izrazitega političnega programa in s preprostim ciljem: združiti Nemčijo in združiti Evropo s previdnim približevanjem Rusiji. Pred kratkim je umrl Kohlov njegov predhodnik Helmut Schmidt, medtem ko je njegov naslednik Gerhard Schröder uspešno vodil gospodarsko povezovanje osrednje Evrope z ruskimi energetskimi viri.

Vsi trije so izraziti kritike politike Angele Merkel. Zanjo je Kohl rekel preprosto tole: “Die macht mir mein Europa kaputt.” (“Ta uničuje mojo Evropo!”)

Anti-Merkel, François–François

Gospa razume fizikalne pojave, vendar je pomešala naravoslovje in družboslovje: čeprav se nam sestavine in procesi zdijo podobni, dobimo zelo različne rezultate.

V njenem primeru je kombinacija vzhodnonemške vzgoje, doktorata znanosti in politična moč recept za evropsko katastrofo. Njen francoski partner François Hollande ni François Mitterand svojega časa in zato tudi ni nujna, razsvetljeno socialistična protiutež ozkosrčnosti nemške kanclerke. Hollande nima prave moči ali sposobnosti, da bi uredil Francijo navznoter, zato bolj kot ne ustvarja idealno okolje za islamski in nacionalni ekstremizem.

Spomnimo se samo skrajno čustvene in nepremišljene izjave po napadu v Parizu, da je Francija v vojni. Vsi zbrani dokazi podpirajo domnevo, da so bili načrtovalci in izvajalci napada državljani EU. Je torej EU v vojni sama s seboj?

Je. In zato so potrebne tudi utopije. To in tako se ne more nadaljevati za dobrobit prebivalcev EU.

Šibkost EU

Šibkost EU pride prav v virtualni in resnični interesni vojaški igri scenaristov tajnih služb v službi kapitala vseh sort. Evropska unija je tudi talka evroatlantskega vojaškega pakta in je na obrambnem in varnostnem področju v veliki meri odvisna od politike ZDA. Ideje o lastnih obrambnih in varnostnih silah so preprosto neuresničljive.

Obenem pa današnje ZDA niso tiste, ki so se po napadu na Pearl Harbor končno odločile in stopile v vojno na strani evropskih zaveznikov — in pri tem požrle celo tak prastrah, kakršnega je predstavljal sovjetski komunizem. Živeti v takšni zmoti je smrtno nevarno.

Ameriki se ob krepitvi drugih velikih držav — Rusija, Kitajska, tudi Indija — spodmikajo tla pod nogami. Tudi za Japonsko nihče ne more zagotovo vedeti, na katero stran se bo obrnila, ko bo dovolj močna.

Sanders, Corbyn

Ideja o reciklirani EU ni osamljena. Četudi Bernie Sanders ne bo zmagal na volitvah za predsednika ZDA, ker korporacije tega ne bodo dopustile, je zasejal med Američane obnovljene socialne ideje, ki so v nasprotju s korporativnimi interesi. Mnogi bodo temu sledili še naprej.

Na drugi strani je v Veliki Britaniji vse popularnejši vodja laburistične stranke Jeremy Corbyn, ki predlaga slovo od angleškega nuklearnega programa in namesto tega investiranje v boljše življenje prebivalcev države. Takšno stališče povzroča veliko nelagodje v nekaterih drugih članicah EU, zlati pa v Natu. Velika Britanija je namreč edina evropska protiutež nuklearni nevarnosti Ruske federacije.

Putin–Lavrov, Frančišek–Kiril

Par Putin–Lavrov oblikuje rusko realno politiko, ki se v veliki meri odziva na ameriško-natovske izzivanje na ruski meji. Težko je verjeti, da Američani še niso dojeli, da se je Rusija po perestrojki temeljito spremenila in da to ni več država s centralnim komitejem.

To je dojela celo tako konservativna država kot je Vatikan — in to ne pred kratkim, saj so priprave na srečanje papeža Frančiška in patriarha Kirila trajale nekaj let. Tudi Kuba je dobila veliko mednarodno priznanje z obiskom kar dveh božjih namestnikov na Zemlji namesto raket z ameriškega ozemlja. Priznati moramo, da je bila obnova odnosov s Kubo pomemben dosežek Obamove administracije.

Résumé

Dobro, pa dajmo zdaj na kup.

Svet je pred novo vojno, pravijo. Na drugi strani pa imamo odprtokodno in spreminjajočo se pobudo DiEM25, Bernieja Sandersa v Ameriki, Jeremyja Corbyna v Veliki Britaniji, Vladimirja Putina in Sergeja Lavrova v Ruski federaciji, Frančiška v baziliki sv. Petra in Kirila v Moskvi — v Sloveniji pa predsednika, ki se je kot Feniks dvignil z žara v novo volilno zmago.

Mar ni to prava priložnost za svetovno mirovno konferenco? Četudi bo trajala sto let?

Vsakdo naj stopi korak ali dva nazaj. Dajmo prednost življenju pred smrtjo. Še ena utopija. Ampak utopije so zato, da nam dajo moč razmišljati drugače.

Kako preprosta formula: državljan Slovenije = državljan Evrope = državljan sveta. Ja, prosim!

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE