Na žaru s Pahorjem: Prijazno kot na pogrebu

Borut Pahor je po pričakovanjih maksimalno izkoristil nastop v oddaji Na žaru za lastno promocijo. Priznajmo, še v nobeni oddaji doslej nismo slišali toliko posrednih opravičil, da v njej gostijo predsednika Republike. Kot da bi jim bilo nerodno. Z navajanjem javnih pomislekov nas je že na začetku seznanil voditelj Lado Bizovičar.

Seveda smo slutili, da bo to oddaja, v kateri se bodo nastopajoči dodobra cenzurirali. Kakšnih res sočnih in krepkih ni bilo slišati. Prej smo zaznali, da so vsi med njimi — od Bojana Emeršiča, Tine Maze in Helene Blagne in drugih — prikazali nekakšen predsedniški humor, oskubljen pričakovanega naboja.

Benignost komike je bila tolikšna, da jo je na koncu opazil celo Pahor in verjetno iskreno v zaključnem govoru dejal: “Presenetljivo sem slišal zelo veliko prijaznih besed na svoj račun. Mislim, da jih ne bom toliko niti na svojem lastnem pogrebu.”

Majhna laž

Producenti oddaje bi se torej lahko zamislili, če ne bi bili očarani nad gledanostjo: njihov gost je njihovo komičnost postavil v okvire, primerne za pogrebne slovesnosti. O pokojniku vse najlepše!

A ne samo to! Pahorju je celo uspelo demagoško zmanipulirati vse pomisleke o tem, da v oddaji ne bi smel nastopiti. Svojim kritikom je namreč krivično pripisal, da so “neupravičeno” zaskrbljeni za njegov imidž.

Kar ni bilo res: če nas je že za kaj skrbelo, je to bilo zgolj potencialno smešenje in degradacija funkcije, ki jo opravlja — ne njega samega, osebno.

Pričakovani uspeh njegovega flirtanja z ljudstvom nikoli ni bil pod vprašajem. In vendar si je predsednik morda privoščil majhno laž: “Kar se tiče mojega sodelovanja na tem dogodku, je bilo v javnosti izraženih nekaj dvomov. Jaz jih nisem imel,” je dejal proti koncu.

Nekdo bi moral pojasniti, ali misli resno: Bizovičar je pred nekaj tedni v kamere povedal, da je Pahorja za oddajo snubil celi dve leti. Očitno je tako dolgo trajalo zaradi predsednikovih dvomov in pomislekov, kaj pa drugega.

“Imamo eno domovino.”

Vrhunec oddaje je bil nesporno predsednikov finalni nastop. V njem se pričakuje, da se bo svojim komentatorjem nekako oddolžil. Pustimo ob strani, kako je bil pri tem kot “nekdo, ki mu ploskajo, ker dela eno napako za drugo”, kot se je izrazil, uspešen. Zadnji stavki njegovega nastopa so najbolj pomenljivi:

“Gospe in gospodje. Mislim, da moramo gojiti kulturo dialoga. Če mislimo različno, ni potrebno, da se žalimo. Poskušajmo to raje povedati na en strpen, morda celo na duhovit način. Bolje, da se šalimo, kot da se žalimo. In danes smo vadili za to. Imamo eno domovino in ta mora biti domovina za vse. Moramo se navaditi živeti skupaj tako, da nam bo lepo. Lažje bo reševati probleme, če se bomo znali pogovarjati, če se bomo znali dogovarjati. In se tudi nasmejati. Sami sebi in en drugemu. Prijazna prihodnost je Slovenija z nasmehom. Hvala vsem v dvorani za vašo dobrodelnost. Bil je nepozaben večer. Hvala. Srečno, Slovenija!”

Komuniké

Pahor se je zelo zavedal, da ga gleda cela država — nagovoril jo je kot po protokolu, z nekakšnim komunikejem. Omenja kulturo dialoga, strpnost, potrebno enotnost, ker imamo eno domovino, prijazno prihodnost.

Smo kaj spregledali? Diskurz in uporabljeni register besed zvenita kot nekaj, kar bi bilo primerno za neko drugo priložnost: recimo za razpravo o (med)kulturnem dialogu in medsebojni komunikaciji, pogovoru o nestrpnosti in sovraštvu, kongresu o pomenu sprave med Slovenci, domoljubju ali morda razvojnih priložnostih Slovenije?

Kaj imajo ti konteksti opraviti z nastopom v oddaji, ki naj tako ali drugače smeši izbranega gosta in daje prostor duhovitostim? Popolnoma nič. Služijo samo izdelavi kamuflaže, maskiranju oddaje v nekaj drugega kot to, kar v resnici je. Pripisovanju poslanstva, ki ga koncept oddaje nikoli ni imel in ga ne more imeti.

Še posebej je bila izpostavljena dihotomija med šalo in žalitvijo: kdaj se šalimo, kdaj se žalimo? Seveda bi bilo preveč zahtevati od Pahorja, da nam pojasni ločnico. Njegova nasilna transformacija namena oddaje ni imela takih ambicij.

What’s next? Big Brother?

Cilj je bil verjetno dosežen: da bi čim manj ljudi opazilo, kako dobro predsednik blefira, ko je svoj nastop preinterpretiral v nekakšen decentni, skoraj slavnostni prispevek k dvigu medsebojne tolerance in čim manj kreganja v eni sami skupni domovini.

Če je to iskreno mislil, si je vsekakor izbral najbolj napačno oddajo na svetu.

No, morda pa ni tako hudo: naslednjič ga lahko zagledamo v Big Brotherju — in tam so dileme strpnosti v komunikaciji in dialogu še hujše…

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v ponedeljek, 15. februarja, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.