Ne glejmo beguncev z lenim očesom

Tekma za berlinske medvede je v polnem teku. Od 23 filmov v tekmovalnem programu se jih 18 poteguje za nagrade, ki jih bodo podelili 20. februarja. Do ponedeljka jih je bilo prikazanih osem.

Mislim pa, da smo v soboto videli prvi film, ki ga mednarodna žirija z Meryl Streep na čelu pri nagradah nikakor ne bo mogla spregledati.

Ogenj na morju (Fuocoammare), dokumentarec italijanskega režiserja Gianfranca Rosija, dobitnika zlatega leva v Benetkah 2013 za dokumentarni film Sveta obvoznica (Sacro GRA), je po novinarski projekciji požel bučen aplavz, prav tako ekipa filma v tiskovnem središču.

Upravičeno. To je film z močno družbenokritično noto in obenem spevna pripoved o vsakdanjiku na otoku Lampedusa in tamkajšnjih prebivalcih.

Prevelika ideja za kratek film

Prvotna ideja Carle Cattani z instituta Luce Cinecittà Filmitalia je bila, da bi Rosi posnel kratki film o Lampedusi in o njeni vlogi v času največjih tranzicij beguncev po morju. Toda čez čas se je pokazalo, da bi bila minutaža — glede na način režiserjevega dela, ki se pri svojih projektih vedno do dna potopi v resničnost zgodbe ter raziskuje in išče navdih na kraju dogajanja — prekratka, saj je bil še zelo oddaljen od prave zgodbe.

Zato se je odločil posneti celovečerni film. Producenti so podprli idejo in mu dali zeleno luč za snemanje.

Tako se je odpravil na Lampeduso iskat navdih za zgodbo. Odločilno je bilo srečanje s Pietrom Bartolom. Zdravnik na Lampedusi v filmu pripoveduje pretresljive zgodbe o zdravljenju, oživljanju, rojevanju, umiranju beguncev. Rosi je namreč zaradi bronhitisa na Lampedusi potreboval zdravniško pomoč in med pregledom zdravniku potarnal, da ni popolnoma prepričan, ali mu bo uspelo posneti film.

Vozovnica v svobodo

Pietro mu je nato pokazal fotografijo z begunci, ki so bili kot sardine natlačeni na ladji in mu povedal: “Tu zgoraj je paluba 1. razreda za 1.500€. Nekoliko nižje je 2. razred za 1.000€. Za potovanje pod palubo, kjer je komajda kaj zraka, pa so begunci plačali 500€ za ‘vozovnico v svobodo’. Svetujem vam, da vzamete to fotografijo s seboj, saj vam bo gotovo pomagala pri snovanju zgodbe.”

In res je bilo tako. Naknadno posnet zdravnikov opis fotografije je bil tudi zadnja scena, ki se jo je Rosi odločil zmontirati v film januarja letos, ko je bil film že zdavnaj sprejet na Berlinale, saj je bil tudi začetna gonilna sila za idejo in nadaljnji potek snemanja.

To ni političen film

Gianfranco Rosi je na tiskovni konferenci povedal:

“Fuocoammare nikakor ni političen film. Izhajal sem iz tragedije, ki se odvija pred našimi očmi. Mislim, da smo vsi odgovorni za to, kar se dogaja. […] Na koncu filma so tudi tragični prizori, ki se jim nismo mogli izogniti. Nenehno nas bombardirajo s tragičnimi novicami. Dolžnost politikov vsega sveta je, da končno prevzamejo odgovornost za te katastrofe. Če pomislim, da morajo ti ljudje umreti, ker želijo prepluti nekaj kilometrov, recimo iz Turčije v Grčijo, ker bežijo pred vojno in si tako sami izkopljejo grob, mi pa vse to samo gledamo in ne ukrepamo, potem se mi zdi, da smo tudi sami odgovorni za to.”

Zdravnik Bartolo, ki že od leta 1991 skrbi za zdravstveno stanje beguncev na Lampedusi, pa se je takole razgovoril:

“Veliko grozot sem videl v tem času. No, bili so tudi pozitivni trenutki, a teh je bilo malo. Veliko mrtvih otrok, posiljenih žensk… Velikokrat imam zaradi tega nočne more. Vedno, ko moram o tem govoriti, me boli in stiska. Toda o tem se moramo pogovarjati, saj je to največji problem sedanjega časa. Ne le Italija, tudi druge države bi se morale bolj angažirati.”

Preplet dveh zgodb

V filmu prikazana katastrofa se je zgodila 20 morskih milj od libijske obale. Ljudje so pluli šest ur, pod palubo je bilo 150 oseb, veliko se jih je zaradi pomanjkanja zraka zadušilo. Če ne bi italijanske varnostne službe prestregle signala te ladje, bi umrlo še več ljudi.

To je samo en del filmske zgodbe. Želeli pa so prikazati tudi zgodbo same Lampeduse — in to skozi oči 12-letnega fanta Samueleja. Natančneje, skozi njegovo “leno oko”.

Samuele ima namreč ambliopijo ali slabovidnost enega očesa. Ker levega očesa ne uporablja za gledanje in pri tem obremenjuje samo desnega, mu okulist naroči, naj si zdravo oko pokrije in se tako navadi gledati z “lenim očesom”.

Rosi pravi, da je to simbolika našega pogleda na realnost, ki je ne moremo ali nočemo videti take, kakršna v resnici je.

Fantič Samuele in njegove prigode

Režiserju je fantiča predstavil Pepino. Po petih minutah poznanstva je Rosi vedel, da je pravi za njegov film. Odločil se ga je postaviti v izhodišče filma. Vse, kar počne v filmu, se je napletlo skozi igro. Ni bilo scenarija, po katerem bi fant moral igrati. Samuele je dejansko vodil režiserja, filmski prizori so se nizali sami od sebe. Rosi je sam tudi snemal, pomagal mu je samo domačin Pepino, tako da sta bila na setu le dva.

Včasih se s Samuelejem cele tedne nista videla, nato pa sta spet posnela par scen. Vsak naslednji kader je prispeval k razvoju filma. Samuele je veliko hodil po otoku, se igral in z namišljeno puško streljal na namišljene vojake. Izdelal si je fračo, s katero je ciljal velike kaktuse, ki sta jim s prijateljem prej s pipcem izrezljala oči, usta in nos, da so bili videti kot ploščate človeške glave. Ko jih je s fračo poškodoval, jih je prelepil s črnim lepilnim trakom.

Samuele je zvedav fant z veliko domišljije, ki pa ne mara šole. Raje se potika po otoku, raziskuje naravo, čeblja na svoj način s ptiči, spremlja ribiče na ribolovu, čeprav mu je na razburkanem morju slabo, išče nove igre v naravi. Kakšni računalniki, mobiteli, računalniške igrice ali televizija?! Namesto tega radovedno sprašuje in posluša očeta, kako je plul po morju šest mesecev, ne da bi stopil na kopno, potem pa spet razpravlja z njim o morski bolezni in ribolovu.

Gostoljubnost v genih

Zdravnik je na tiskovki povedal tudi lepo misel o prebivalcih Lampeduse. Ti po njegovih besedah nikoli niso protestirali proti beguncem, ki so prihajali na otok. Njihovo strpnost, potrpežljivost, sprejemanje drugih je razložil takole:

“Prebivalci Lampeduse so ribiči. In za ribiče je vse, ker pride iz ali z morja na otok, dobrodošlo. To imajo v genih.”

Pred leti so čolni pristajali na Lampedusi, a danes je situacija drugačna. Pomoč z ladijskimi vlačilci se je žal preveč skomercializirala. Točka, kjer zdaj prestrezajo oz. rešujejo begunce, je od obale Lampeduse nekoliko bolj oddaljena, zato jih transportirajo na Sicilijo.

Gianfranco Rosi je bil več kot eno leto na otoku in se odlično integriral v življenje otočanov. Sprejeli so ga z odprtimi rokami. V filmu spremljamo vsakdanje življenje domačinov od jutranje kave in molitve za lep, uspešen dan, pa do kuhanja kosila in večerje. Zanimiv je tudi moderator lokalnega radia, ki izpolnjuje glasbene želje domačinov. Italijanske canzone so deloma tudi glasbena podlaga filma. Nato je tu še potapljač, ki se na dih potaplja v globino in tišino morja, kjer najde svoj mir…

Spregledati in videti

Vse to se lepo bere in še lepše gleda na platnu — dokler se v to zgodbo ne vpletejo prizori reševanja premraženih, premočenih in dehidriranih beguncev. Najprej jih pregleda zdravnik, nato sledita še varnostni pregled in fotografiranje vsakega posameznika z identifikacijsko številko… Film tako dobi svoj unikaten takt, ki dobro funkcionira kot celota. Lampeduški vsakdan in Samuelejeve večkrat humorne pripetije v filmu nekoliko blažijo strahotno dogajanje z begunci.

Proti koncu filma pa v tišini, tik pred sončnim vzhodom, zagledamo črne plastične vreče na ladji, ob katerih stojijo reševalci. V njih so trupla ljudi, ki jim ni uspelo preživeti. V tujino so prišli samo umret, čeprav so si obetali mir in svobodo, ki ju v domovini niso našli.

Zakaj ta kader? Ker si ne smemo zatiskati oči. Ali v duhu Rosijeve filmske simbolike: ne smemo imeti lenega očesa, navaditi se moramo z njim gledati in — kar je najbolj bistveno — tudi spregledati in videti.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v ponedeljek, 15. februarja, na avtoričinem blogu pod naslovom Italijanski režiser Gianfranco Rosi trenutno verjetno najbližje nagradi berlinski medved s filmom Fuocoammare (Ogenj na morju). Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.