Ali verjamete v Komisijo za preprečevanje korupcije?
Dovolite smrtno resno vprašanje: Ali verjamete v Komisijo za preprečevanje korupcije? Verjamete v KPK? Verjamete, da so primeri, ki se jih lotevajo, res prednostni in da se iz njih kar kadi od korupcije? Verjamete, da bodo nam bodo ti primeri v poduk, da se teh neprimernih, nesprejemljivih navad za vedno otresemo? Verjamete, skratka, da so odločitve KPK v resnici objektivne in poštene?
Jaz ne. Mislim, da je KPK samo še ena od institucij več, ki požira davkoplačevalski denar, učinkov pa ne daje.
Pa ne samo zaradi aktualnega predsednika komisije Borisa Štefaneca, ki ga je velika večina Slovencev odklanjala že od začetka. Najprej zaradi zvitega, nekaj dni celo medijsko prikritega izstopa iz Pozitivne Slovenije, katere član je prej bil, nato pa zaradi patološkega oklepanja te pozicije, ki mu jo je zaupal predsednik države (ne vedoč, komu jo v resnici daje).
Diskretnost? Pozabite!
Nadalje je aktualni predsednik komisije rušil ugled in verodostojnost KPK tudi s tem, da znotraj komisije ni zagotovil razmer, ki bi omogočale, da se trenja med posameznimi zaposlenimi in njim rešujejo interno. Ne. Vsako pismo, vsak protest, vsako nasprotovanje je najprej priletelo do medijev in s tem do najširše javnosti.
Delovanje KPK bi morala zaznamovati diskretnost. Dokler primere preiskuje, bi morala molčati. Argumentirano bi se morala oglašati šele ob končnih ugotovitvah in sklepih.
Toda komisija deluje ravno obratno. Ob odpiranju kakšnega novega primera tulijo in kričijo, končne ugotovitve in sklepi pa so smešni in neargumentirani.
Pa to še ni vse. Konec leta 2015 se je KPK znašla v preiskavi Policijske uprave Ljubljana zaradi suma storitev več uradno pregonljivih kaznivih dejanj. Policija zato vodi predkazenski postopek, ki se nanaša na del poslovanja KPK.
Primer Bratušek in drugi primeri
Način delovanja komisije vidim kot konstanten slepilni manever. Iz množice v nebo vpijočih in očitnih koruptivnih primerov izberejo najbolj nepomembnega, ki nima pravega javnega sporočila in ne prinaša pravih učinkov.
Tipičen primer je zadnji izgubljeni primer z Alenko Bratušek. Bratuškovi smo Slovenci pred letom in pol zelo jasno povedali, kaj menimo o njeni kandidaturi za evropsko komisarko. Povedala ji je tudi Evropa. Za vsakega Slovenca pri zdravi pameti je bilo to dovolj.
Ni pa bilo dovolj za takrat še bolj novopečenega predsednika KPK Štefaneca. Ponosno se je lotil dokazovanja, da je pri svojem imenovanju delovala koruptivno — in pogorel. V skladu s svojo značajsko trmo in vztrajnostjo se bo Štefanec na odločitev upravnega sodišča zdaj pritožil. Tako bo še kakšno leto njegovega dela zaznamoval ta izredno pomembni in za vse Slovence poučni primer, podprt z našim denarjem.
Ni pa primer Bratušek edini “komisarski” primer, ki angažira sedanjo komisijo. Tudi imenovanje Violete Bulc — za katero je takrat glasoval premier Cerar —, je bilo po mnenju KPK in njenega predsednika koruptivnega značaja. In še ob mariborski aferi z radarji so na KPK pred leti dvignili glas in napovedali podrobno preiskavo, a tudi ta se je nedavno končala z oprostilnimi sodbami.
Odpiranje prostora za še več korupcije
Statistične podatke, da je prijav koruptivnih dejanj vedno manj, je treba pripisati nezaupanju v KPK, ne pa lažnemu dejstvu, da je pri nas korupcije vse manj. Nasprotno, komisija s svojim delom odpira prostor, da se korupcija lahko širi še naprej.
Zato ostaja vprašanje: ali komisijo, ki je nihče ne ceni in nihče ne spoštuje in katere presoje v sodnih postopkih ne vzdržijo, sploh potrebujemo? Prav aktualni mandat nas sili v razmišljanje da KPK ni Komisija za preprečevanje korupcije, pač pa Komisija za pobiranje kakcev.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 13. februarja, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom KPK – Komisija za pobiranje kakcev. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.
