Punca z bivšim fantom na službenem potovanju sklene posel s Sirijcem

Tri države, šest mest, enajst sestankov. V treh dneh. Na pot grem z bivšim fantom Luko, s katerim se ne razumeva najbolje. Če bo slabe volje, bo že tako težke pogoje spremenil v pekel.

Ampak posel je pač posel. Prijateljice mi pravijo: “O, kako lepo, spet nekam greš!”

No, ni vse tako kot se zdi.

Nizkocenovni letalski prevoznik, pa še tega si komaj privoščim. Pa ročna prtljaga, kamor ne spraviš laptopa. Pa najet avto, v katerem ne smeš kadit. Pa bedne radijske postaje. Pa tipkanje v GPS, ki ne najde ulice. Pa nepredvidena dela na cesti, obvozi, izgubljanje. Pa Luka dobi živčni zlom. Pa zamuda na sestanek zaradi nepričakovanega ovinka, ki ga zaradi živčnosti komaj zvozi. Pa še se poliješ s kavo po obleki.

Pošljem ga v kurac, on pa mene nazaj v pizdo materno. Besno odkorakava v proizvodno halo, vprašava prvega človeka, kje je direktor, in se povzpneva po stopnicah v pisarno.

Maska. Rez.

Jezna

Nasmešek. Stisk roke z lastnikom, ki me ne pogleda v oči. Morda misli, da sem žena ali ljubica, ki jo Luka vlači s sabo. Z vprašanji se obrača samo nanj. Preveč sprašuje, Luka preveč pojasnjuje. Skoraj jezna ratam na direktorja. S tem ti želi dati občutek, da si ti tista, ki rabiš njega, kar mu kasneje pomaga pri pogajanju o ceni. Poslovanja na način “kar je dobro zame, je dobro tudi zate” v Evropi žal še ne razumemo najbolje. Vsaj v moji branži ne. 

Potem pa me Luka preseneti. Ne odgovori na direktorjevo vprašanje in me predstavi kot solastnico in strokovnjakinjo za materiale in me prosi, naj odgovorim jaz. Vidim presenečenje v njihovih očeh. Kratko pojasnim, za kaj rabiva surovine, in prevzamem vodenje pogovora.

Prijazna in zadržana

Vmes si zapisujem v beležko. Ko mi našteva produkte, ga prijazno prekinem, da si lahko vse zapišem. Tudi hitro naštevanje, ki mu ne moreš slediti, je taktika, da te spravijo v podrejen položaj.

Ker ne želim izgubljati časa — pa tudi zato, da pridobim nekaj moči —, ga potem prosim, če lahko razkaže proizvodni proces, način skladiščenja in materiale.

Za razliko od Luka ne kažem navdušenja. V slovenščini ga opozorim — kar je najboljša stran jezika, ki ga noben tujec ne govori —, naj ne razkazuje svojih misli. Neha. Ne pustim mu več do besede. Nima veščine komuniciranja. Pa saj tudi ne želi govoriti, a ga direktor v to ves čas sili.

Vrnemo se v pisarno. Čas je za ceno. Ko govori o njej, spet gleda Luko, ki samo prikimava. Zahvalim se mu za čas in mu na kratko pojasnim, da bova o vsem razmislila in se — če se odločiva za njih — verjetno še enkrat oglasila. Cene ne komentiram. Vstanem. Začuden je, ker ne dobi moškega odziva.

Ponosna

Že prej, ko smo bili še v proizvodni hali, je Luka v glavi že preračunaval številke, načine pakiranja in možnosti prepakiranja. Ko stopiva iz objekta, mi iz rokava strese analizo. V tistem trenutku sem ponosna na naju in na najin način funkcioniranja. Zaupa mi, da bom dobro precenila kvaliteto, jaz pa njemu, da bo tehnično in količinsko vse ustrezalo najinemu načinu in kapacitetam.

Že prvi obisk je bil zelo dober. Materiali so bili zanimivi, cena sprejemljiva. Ponoviva vajo še dvakrat v tistem dnevu. Naslednji dan petkrat, tretji dan samo dvakrat, ker nekdo odpove. Povsod isti odnos. Vedno šele na koncu sestanka dobim občutek, da me začenjajo resno jemati. Ne vem, ali zato, ker sem ženska? Bi se enako podcenjujoče vedli, če bi jima sedela nasproti dva moška? Kakšen bi bil odnos, če bi bili dve ženski?

Kakorkoli, če so na začetku pogovora stisnili roku najprej njemu, jo na koncu stisnejo najprej meni.

Arabci

Saj res. Skoraj vsi so bili Arabci. Pri toliko sestankih se opoldanski in popoldanski molitvi, ki jo obredno izvajajo tudi v delovnih prostorih, težko izogneš. Najini sogovorniki niso imeli pomislekov, da nama obrat razkažejo tudi v tem času.

Ko sem prvič to doživela, sem že skoraj vprašala, ali so vsi na malici, ker za delovnimi površinami ni bilo videti nikogar. Tiho momljanje molitve mi je prihranilo neumno vprašanje.

Kmalu sem se na molitve okrog sebe popolnoma navadila. Enkrat pa sem zatopljena v materiale, oblečena v skoraj prosojne nogavice in kratko krilo, zaradi nepozornosti stopila na preprogo tik ob vernikovi glavi. “Sorry,” sem rekla bolj sama sebi kot njemu. Človek je bil tako zatopljen v molitev, da sploh ni opazil, da mu ženska hodi po sveti preprogi. Očitno je navajen. In prav je tako.

Samo da lahko kadim

Na koncu sva sklenila posel z g. Burrinijem, Sirijcem, ki živi v flamskem delu Belgije že 35 let. Za tajnico je imel žensko, pri delu pa mu je pomagala tudi hčerka. Delavcem je v posebnem prostoru ob vhodu v proizvodno halo uredil molilnico, obrnjeno proti Meki.

Tako kot vsi drugi, ki sva jih v tistih dneh obiskala, je tudi on kadil. Merjenje moči je zame veliko lažje s cigareto v roki in kavo na mizi. Na drugi strani mize si želim kdaj imeti tudi žensko, zaradi mene tudi z naglavno ruto, samo kaditi naj mi pusti.

Upam samo, da to ne bo takrat, ko bo šlo panogi slabo.