Škandal prosto po Prešernu in kralju Ubuju

13.2.2016 / 06:08 Komentiraj
Žično ograjo je bilo treba črtati iz scenarija, brskanje po torbicah pred vhodom je pa okej? Ker gre za varnost. Seveda.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Teden je v bil v znamenju dela, produkcije umetnosti, Prešernove proslave in predstave Kralj Ubu  v ljubljanski Drami. Birokratski protokoli in škandali. To se gremo kulturniki. Ni dolgčas.

Tehnične, birokratske in protokolarne postopke bom izpustila. Kot je rekel sodelavec: “Mednarodna umetniška produkcija je kot delo v turistični agenciji z dodano vrednostjo — veliko uradnih papirjev izpolnimo.”

Letos sem proslavo gledala na televiziji. Doma lahko jem, pijem, kadim, gledam proslavo, komentiram po telefonu in tvitam. Zabava zagarantirana. Državna proslava ob kulturnem prazniku iz anononimnosti vedno prikliče poznavalce protokolov, obredov in umetnosti. Ta naj bi bila zdaj konzervativna, tako kot je bila pred leti preveč artificielna… Namesto, da bi teden pred proslavo in teden dni po njej povsod kraljevale nagrajenke in nagrajenci in bi jih nosili po rokah in bili veseli, ponosni, se do njih obnašali spoštljivo, zakaj ne tudi zvezdniško…

Ritem časa

Razni odbori, komisije, nenehno dopolnjujoči se pravilniki o nagradah in proslavi praviloma odkrivajo bizarnosti, ki se zlahka končajo kot škandal. Najbolj me mika misel, da bi izključno umetniki presojali, kdo med njimi je vreden Prešernovih nagrad. Dajte jim prvo in zadnjo — in glavno — besedo. Dajte jim denar, pa naj naredijo proslavo. 

Izvedba dela Zdravljice v več jezikih je bila odločitev na mestu. Sicer sem pogrešala sem srbsko in rusko verzijo.

Njeno delo od vseh nagrajencev še najbolje poznam, zato lahko rečem, da so s Katarino Stegnar ujeli ritem časa in prostora. V vseh projektih je odlična in brezkompromisna in secira domačijske patologije. Stališče je nosila na glavi. Črna avba bi preprosto morala postati modni hit številka ena.

Avdić

Ob mednarodni izvedbi slavnega dela himne sem najbolj padla dol na Damirja Avdića. Odlična poteza in predvsem izvedba. Prava umetniška beštija je, ko tre strune na kitari. Njegova prisotnost je bila toliko bolj na mestu — zlasti na začetku, ko je publiki kazal hrbet —, ker ga taista država, ki ga bo plačala za nastop na državni proslavi, obenem meče iz države. Samozaposlenega v kulturi in še tujca povrhu. No, tako se rola država na hrbtu umetnikov.

Bogataj in hvala tudi našemu sponzorju​

Da je prvi visoki nagrajenec slovenske komedije Tone Partljič govoril odprto in spontano, je poteza, ki jo na tem odru na tej proslavi redko vidimo in slišimo.

Se mi je pa ob govoru Janeza Bogataja, predsednika Upravnega odbora Prešernovega sklada, občasno zataknilo. Ko se je v slavnostnem, prvem nagovoru zahvalil sponzorju za potico in zakusko — ker gratis prav gotovo ni bila — pa sploh. Minilo me je jesti. Razumem sicer, da rad govori o rečeh, na katere se spozna. Morda se je spozabil in je mislil, da je v reklami.

Bulc

Ko je režiser Mare Bulc po proslavi v živo prebral protestno izjavo, sem debelo pogledala. Če je bil program v živo, zakaj niso predsednika UO takoj vprašali, kako je s to cenzuro, poseganjem v vsebino, kako je pogodbami in honorarji. Ker s tem, ko g. Bogataja niso takoj vprašali, so mu dali nekaj časa, da je lahko pozneje pleteničil o umetniškem eksperimentu in ulični umetnosti. Kaj bi šele rekel, če se ne bi pripravil?

Ko sem potem brala, da so varnostniki prvič pregledovali obiskovalce — kaj pa, če je šlo za umetniško akcijo? —, me je skoraj pobralo od smeha. Žično ograjo in protestnika je bilo treba črtati iz scenarija za proslavo, brskanje po torbicah pred vhodom je pa okej? Ker gre za varnost. Seveda. Kljub smehu gre za protokole nespodobnosti in ne spoštljivosti. Če gre za umetniško akcijo, potem ji pustite, da se udejani v celoti. Z žico in protestniki vred.

Nočna akcija je uravnotežila cenzuro. Ožičen Prešernov spomenik, ožičene table s krajevnimi napisi. Proslava se je preselila na ulice. Žice so skratka lahko na meji in ponoči na ulicah, na odru pa sploh ne. To bi zmotilo mainstream klientelo. Predvsem prvo vrsto, ki v realnem življenju postavlja prave žice za prave ljudi. Beguncev tam sicer ni, so pa ožičili domačine in sosede.

Jernej Šugman kot ata Ubu v predstavi Kralj Ubu v režiji Jerneja Lorencija na velikem odru ljubljanske Drame. Premiera je bila 30. januarja. Avtorica si je ogledala ponovitev 9. februarja. — [Fotografija: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana.]

Razkroj in razvrat

Ozadje vsega je v Kralju Ubuju. Kar sem videla tokrat v ljubljanski Drami, sem videla že v drugih predstavah na drugih odrih. Ampak ker je bilo to prvič v Drami, se je spodobilo oglaševati kot nekaj šokantnega. Razgradnja teksta, cefranje na prafaktorje, osebni vstopi igralcev, performerski stil, prepletanje klasike z osebnimi zgodbami in štorijami časa in prostora, v katerem živimo. Ker mainstream tega še ni videl, je bil skrajni čas, da se zgodi v polnem zamahu. Ubujevščina, prevedena v sodobni čas. Razkroj, razvrat. V odmoru terasni komadi in hrana za dijaške abonente. Trije konci. Eden povsem izven časa, ki beži in ki ga je vredno uporabiti samo za ljubezen. Druga dva konca ga preglasita.

Prešeren, pohlepen, požrešen

Ubu danes je pohlepen, požrešen. Ob strani mu stoji pospeševalka pohlepa žena, podaniki so ritolizniški, pretkani in spervetirani. Klemen Slakonja pove, da je igral samo obrobne vloge v Drami, ko je bil mega TV zvezda. Grega Zorc, najbolj prekaljen performer zasedbe, govori o igralskih navdihih in utopični verziji prihodnje Slovenije. Med sabo se podžigajo in zajebavajo. Komentirajo Prešernovo proslavo. Odličen učni primer, kaj vse je lahko sodobni teater. Če bi si v Drami zadali za nalogo, da naredijo učni komad, jim zagotovo ne bi uspelo v tako polni meri. Zmagovalna kombinacija za dijake in srednješolce.

Gledati to na odru je pa šokantno. Mladina se je skratka nahranila in pri tem gledala zvezde od blizu, kako jim — poleg hrane — servirajo vse, kar se vsak dan dogaja. Direktno. Dobesedno.

Starejši občani pa niso videli žice na največjem odru. Na proslavi. Tudi to je Ubu danes.

Sabina Kogovšek kot ministrica, Klemen Slakonja kot Klemen Slakonja in Nina Valič kot mama Ubu v predstavi Kralj Ubu v režiji Jerneja Lorencija na velikem odru ljubljanske Drame. — [Fotografija: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana.]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE