DiEM25: Varufakisova utopija? Ne, hvala!

Da ne bo pomote, Janisa Varufakisa zelo cenim. Toda njegova pobuda DiEM25 (Democracy in Europe Movement 2025), ki jo je v torek s somišljeniki predstavil na odru berlinskega gledališča Volksbühne, se mi zdi preprosto — utopična.

Varufakis sicer pravilno ugotavlja, da če se evropske institucije ne bodo demokratizirale in izvile iz objema nemške hegemonije oz. hegemonije velikih držav, se bodo v posameznih državah okrepile (nacionalistične) težnje po več suverenosti in vrnitvi lastne valute. To pa bo privedlo do dezintegracije EU.

Tako so zapisali v italijanskem Il Manifestu/Global Edition:

“Varufakisovi odgovori so bili izjemno jasni in natančni zlasti na eni od najobčutljivejših točk — v zvezi z odnosom med to iniciativo in stališči različnih evropskih držav, ki se v soočanju z neoliberalnim reševanjem evrske krize obračajo nazaj k monetarni suverenosti in nacionalni valuti. Ta stališča podpirajo različni centri moči na levici, tako tradicionalni kot novi. Med najbolj znanimi imeni, ki podpirajo podobna stališča, sta Oskar Lafontaine v Nemčiji in Jean-Luc Mélenchon v Franciji. Varufakisovo stališče glede tega je bilo nedvoumno odklonilno. Bistvo njegove iniciative je repolitizacija evropskega prostora in institucij kot protiutež trendom fragmentacije ter izolacionizmu in konkurenci.”

Bonn–Pariz

S tem se večinoma strinjam (razen glede nujnosti dezintegracije). Toda utopičnost Varufakisove vizije demokratične EU, kjer bodo vse članice popolnoma enakopravne, je v tem, da je to preprosto naivno in v praksi nemogoče. V mednarodnem pravu nasploh velja, da pravo oz. pravila pišejo velike države v skladu s svojimi interesi.

Evropsko unijo je skozi njen lepši del skupne zgodovine vedno vodil nemško-francoski dvojec. Vse pobude in odločitve so bile sprejete na relaciji Bonn–Pariz, druge države pa so bile samo okrasek, glasovalni stroj, ki je ex-post potrjeval drugje in prej sprejete dogovore. Druge države so v zameno sicer dobivale bonbončke v obliki evropskih kohezijskih in drugih sredstev ali fiskalnega odpustka (tako imenovani “britanski rabat”).

Skupni proračun

Tudi odločitev o monetarni uniji je bila izključno nemško-francoska, vendar je šla korak predaleč. Bila je namenjena podrejanju in discipliniranju članic. S tem so jih tako rekoč prisilili sprejeti status regij v “nemškem cesarstvu”.

Monetarno politiko določajo v Frankfurtu, regionalne proračune pa oblikujejo na podlagi pravil, določenih v Berlinu. Evropske institucije — predvsem Evropska komisija — so samo nemške izpostave, ki ustvarjajo privid decentraliziranosti in demokratičnosti in izvajajo ukrepe, določene v Berlinu. In to se ne bo nikoli spremenilo.

V to smer gre tudi najnovejša iniciativa na osi Berlin–Pariz o skupnem proračunu EU. To pomeni, da bo Berlin še naprej določal pravila igre, Pariz pa se bo strinjal in zato dobival — ker je Francija pač velika država — sprotne odpustke, ker pravil ne bo mogel spoštovati. Vse druge članice (razen morda Italije) pa se bodo pravil morale striktno držati.

Zapravljanje energije

Tega ne bo mogla spremeniti nobena demokratizacija evropskih inštitucij oz. mehanizmov odločanja v EU. Dejstvo je, da velike države forsirajo integracijo samo zaradi velikega in enotnega trga, kjer same določajo pravila (so)delovanja. Grki, Portugalci in Slovenci ne bodo sooblikovali teh pravil. Zanje lahko samo glasujemo po sistemu “dvojne večine” — kjer pa imajo večino (glede na sistem sam) velike države.

Zato je Varufakisova pobuda zgolj simpatično, vendar nepotrebno zapravljanje energije. Varufakis kot ekonomist ve — čeprav je to kot aktivist začasno odrinil v oddaljen del možganov —, da je ključni problem EU monetarna unija. Evro. Brez evra so evropske države dosegle nesluten napredek in rast blaginje. Bile so sicer oscilacije, predvsem zaradi vzdrževanja tečajev med valutami, vendar so bile minorne.

Predvsem pa je monetarna neodvisnost omogočala članicam EU fleksibilnost ekonomskih politik. Zato do večjih kriz ni prihajalo. Če je do krize že prišlo, so se države hitro prilagodile s spremembami valutnih tečajev in neodvisnimi monetarnimi in fiskalnimi politikami. Če je bila država preveč zapravljiva ali inflacijsko labilna, je padec konkurenčnosti hitro odpravila z devalvacijo valute. Krize so se bolj ali manj avtomatsko in neboleče izravnavale.

Evro je tlakoval pot v najhujšo ekonomsko krizo v Evropi

Do tako hude krize, kot jo imamo zadnjih 7 let, je — kar je danes konsenz med ekonomisti — prišlo izključno zaradi monetarne unije. Znižanje premij na tveganje pred krizo, enostranska zamrznitev plač v Nemčiji, s tem povezani gromozanski trgovinski presežki Nemčije, ki so se nato v obliki izvoza kapitala prelili v periferne države, so tam povzročili takšno rast finančnih in nepremičninskih balonov.

Brez evra se to ne bi moglo zgoditi. Pred evrom bi finančni trgi kaznovali manj odgovorne države (z dvigom premije na tveganje), hkrati pa bi države z devalvacijo nacionalnih valut popravile izgubo konkurenčnosti.

Evro je tlakoval pot v najhujšo ekonomsko krizo v Evropi po Veliki depresiji. Evro ni nič drugega kot zlata veljava valut pred 80 leti, ki je s svojo rigidnostjo (nespremenljivostjo tečajev) povzročila, da se je tedanja kriza poglobila v Veliko depresijo. Velika depresija se je končala šele potem, ko so se države odpovedale zlati valuti.

Prisilni jopič

Evro pa ni zaslužen samo za to, da so članice zabredle v krizo, temveč tudi za to, da se iz nje ne morejo izviti. Na eni strani ne morejo devalvirati valute — kar je prisilni jopič kot v primeru zlate valute —, na drugi pa jih železna pravila fiskalnega pakta omejujejo, da bi z ustreznimi stimulativnimi ukrepi potegnile svoja gospodarstva iz krize.

Edina možnost, ki jim je še preostala, je ta, da svojo konkurenčnost povečajo z interno devalvacijo, torej z deflacijo in/ali zniževanjem plač — kar pa seveda povečuje brezposelnost in poglablja krizo zaradi depresivnega vpliva na zasebno in investicijsko povpraševanje (trošenje).

Vrnitev k monetarni suverenosti

Rešitev Evrope ni “več Evrope”. Evrope ne moremo reševati z  utopično demokratizacijo, temveč z vrnitvijo k monetarni suverenosti. Če želijo evropske države ostati skupaj in še naprej — v miru — ustvarjati blaginjo za svoje prebivalce, rabimo manj Evrope, ne več. Manj Evrope pa pomeni več demokracije v nacionalnih okvirih oz. več suverenosti nacionalnih ekonomskih politik. V nasprotnem primeru se bo zgodil krvav upor v novodobnem “nemškem cesarstvu”.

Ne pozabite, da je ameriška monetarna integracija nastajala 200 let in da je nasprotovanja federalizmu premagala šele zelo krvava državljanska vojna. Takrat je zmagovalna stran postavila fiskalna, monetarna in druga pravila (kot recimo odnos do sužnjev). Takšne državljanske vojne, v kateri bi na koncu zmagal federalizem nemškega tipa, pa si seveda ne želimo.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v četrtek, 11. februarja, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Varoufakisova utopija? Ne, hvala. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.