Zakaj nismo Švica? Zato, ker Mercator ni Migros.

12.2.2016 / 06:08 Komentiraj
Ustanovitelj Duttweiler je pred smrtjo postavil pogoj, da mora Migros vedno ostati zadruga v lasti njegovih uporabnikov.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Na poti po Zürichu, 9. februarja 2016

K pisanju me je vzpodbudila odlična kolumna Mihe Mazzinija na Planetu Siol.net Zakaj nismo Švica?. Prispodoba skupnega upravljanja pašnika v vasi Törbel — mimogrede, ta leži na pobočju doline, ki iz Vispa pelje v sloviti smučarski raj Zermatt pod mogočno goro Matterhorn — daje Slovencem temeljni odgovor, zakaj danes nimajo družbe, skupnosti, ki bi bila podobna švicarski.

Mazzini v tekstu ne omenja nekaterih pomembnih okoliščin, ki so pripeljale do tega, da se Slovenija ne samo ne more izviti iz evropske periferije, temveč se vanjo tudi vedno hitreje pogreza.

Gre za zgodovinske okoliščine. V Švici ni prihajalo do prekinitev družbenega razvoja in tudi ni doživljala lastninskih pretresov. Temelji današnje Švice so bili postavljeni leta 1815 na Dunajskem kongresu, še bolj pa so jih utrdili leta 1848. Od takrat je kot politična tvorba nespremenjena. Ob tem je v dveh svetovnih vojnah, ker je skrbela predvsem za lastne koristi, še močno obogatela.

Pokopal nas je pohlep

Tako kot v Sloveniji ne morete prezreti velike rdeče črke M in napisa Mercator, v Švici ne morete prezreti oranžne črke M in napisa Migros.

O Mercatorju vemo kar veliko. Do osamosvojitve so bile Mercatorjeve trgovine v senci večje Emone, potem pa je Zoran Janković z velikopoteznimi načrti prehitel in zasenčil vse druge slovenske trgovce. Mercator je postal velik in pomemben trgovec ne le v Sloveniji, temveč tudi na Balkanu. Tako velik in pomemben, da so politični nasprotniki Jankovića nagnali.

Mercator je začel takrat nazadovati. Nazadnje ga je kupil nevaren hrvaški konkurent in — kar je še huje — proizvajalec hrane Agrokor Ivice Todorića. Od Jankovićevega načrta, da bi bil Mercator v četrtinski lasti zaposlenih, menedžerjev, dobaviteljev in finančnih vlagateljev, ni ostalo nič.

Priznam, to je bila dobra ideja. Pokopal jo je slovenski pohlep, zavist in sovražnost.

Sedemkrat več

Vrnimo se k primerjavi med Migrosom in Mercatorjem. Migros je imel leta 2014 27,5 milijard frankov prometa (skoraj toliko evrov) in 870 milijonov dobička. Istega leta je imel Mercator 2,65 milijarde evrov prometa in vsega 12,4 milijona dobička.

V odstotkih to pomeni, da je Migrosov donos znašal 3,1%, Mercatorjev pa manj kot pol odstotka. Migrosov dobiček je skratka skoraj sedemkrat večji od Mercatorjevega.

Ob Mercatorju in njegovem lastninjenju se je dvigovalo veliko prahu. Neznank ni veliko. Kaj pa Migros?

Gottlieb Duttweiler

Leta 1925 ga je v Zürichu ustanovil Gottlieb Duttweiler. Švicar je pred tem že enkrat obogatel in po 1. svetovni vojni propadel. Toda imel je novo genialno idejo. S petimi dostavnimi avtomobili je začel prodajati hrano. Naravnost kupcem. Brez posrednikov med proizvajalci in njimi. Hrana je bila sveža, boljša, cenejša… Stranke so bile navdušene. Začel je odpirati prve trgovine.

Proizvajalci so ga začeli kmalu bojkotirati, saj je postal nevaren tekmec na trgu. Politiki so zaščitili etablirane trgovske mreže in Migrosu sredi 30. let prepovedali odpiranje novih trgovin.

Duttweiler je šel v politiko. Ustanovil je stranko Landesring der Unabhängigen (Državni krog neodvisnih). Od leta 1935 do smrti leta 1962 je bil zvezni poslanec v Bernu. Istega leta je začel izdajati tednik Die Tat, leta 1942 pa sedanji Migros Magazine. Bil je mož trdnih načel in v Migrosu nikoli ni dovolil prodajati alkohola in cigaret — čeprav je sam kadil cigare. Tako je še danes. Zaradi bojkota proizvajalcev je sam začel izdelovati nekatere produkte.

Zadruga

Ker je imel vedno več zadovoljnih kupcev, je podjetje že leta 1941 preoblikoval v zadrugo. Uvedel je kulturni odstotek, ki obstaja še danes. Zgraditi je dal dve veliki tovorni ladji Adele in Amelia. V politiki je imel zaradi svoje svojeglavosti in načelnosti tudi veliko težav.

Danes je MGB (Migros Genossenschafts-Bund) hčerinska zadruga desetih Migrosovih zadrug. Te o poslovanju odločajo samostojno, splošno strategijo in kadrovske odločitve pa sprejemajo s soglasjem, ne s preglasovanjem. Regionalne zadruge so v lasti potrošnikov, gospodinjstev — skratka mnogih prebivalcev Švice. 21-članski upravni odbor in poslovodstvo vodita podjetje v skladu z usmeritvami in razvojnimi cilji, ki jih določa skupščina delegatov, ki jo imenujejo kar Migros-Parlament.

Leta 1948 so odprli prvo samopostrežno trgovino. Ima tudi restavracije, bencinske črpalke, knjigarno Ex Libris… Danes je Migros trgovski gigant, ki skrbi za visoke standarde prodaje hrane v Švici.

Aja, še nekaj: pogoj, ki ga je Duttweiler postavil pred svojo smrtjo, je bil ta, da mora Migros vedno ostati zadruga v lasti njenih uporabnikov — torej kupcev.

Ekspanzija

Duttweiler je poslovno srečo poskušal tudi v tujini, najprej v Nemčiji. Leta 1932 je imel v Berlinu že več kot 80 prodajnih vozil in tudi prve trgovine. Toda spomladi leta 1933, po prihodu NSDAP na oblast in ko je Hitler že bil kancler, se je Migros znašel na strankarskem seznamu bojkotiranih podjetij. Označili so ga za židovsko podjetje, rjavosrajčniki so začeli maltretirati kupce… Duttweiler se ni obotavljal in konec istega leta prekinil nemško operacijo.

Ne čudite se, če boste trgovine s skoraj identičnim logotipom videli tudi v Turčiji. Migros Türk obstaja od leta 1954 in je sicer že od leta 1974 samostojna družba, še vedno pa uporablja švicarsko celostno podobo. Leta 1992 so poskusili z nekaj trgovinami v Franciji in na jugu Nemčije, a so do danes že vse zaprli oziroma prodali. Imeli so tudi trgovine v Avstriji, a jih nimajo več, leta 2013 pa so odprli prvo trgovino v Liechtensteinu.

V zadnjih letih so dobili nekaj pomembnih mednarodnih nagrad za najboljšo trgovinsko podjetje na svetu s trajnostnim razvojem. Migros s svojimi številnimi podjetji proizvaja več kot 10.000 produktov, tudi za izvoz. Ima turistično agencijo, banko in enega največjih pokojninskih skladov v Švici. Je eden od največjih lastnikov nepremičnin, do leta 2009 so imeli letalsko družbo (Belair Airlines), tu so še igrišča za golf, parki…

Nazaj k Mercatorju

Če bi sredi 90. let, ko je bilo treba podjetja olastniniti, združili Emono in Mercator in iz njiju naredili zadrugo po vzoru Migrosa, bi bila slika danes drugačna. Mercator bi bil slovenski Migros, največji in najpomembnejši trgovec s slovenskimi produkti, z razvejano mrežo dodatnih dejavnosti, s skrbjo za zdrave produkte in trajnostni razvoj, morda tudi z bencinskimi črpalkami, banko, nepremičninami za oddajo, velikim pokojninskim skladom… Imel bi nekoliko manj trgovin na Balkanu, zato pa bi bil toliko bolj trdno slovensko podjetje. Mercator bi zlahka imel kakšnih pet milijard evrov prometa in vsaj 200 milijonov dobička, ki bi ga vlagal v razvoj in znanje za trajnostno vzdržnost svojih idej. Vsako leto bi bilo boljše…

No, če je kdo spremljal slovenski gospodarski in družbeni razvoj zadnjih dveh desetletij, mu je jasno, da to ne bi bilo mogoče.

Priklon Agrokorju

Obstajala je še ena možnost. Ko so s preprodajami državnih deležev med podjetji zapravili ugled Mercatorja in onemogočili njegov razvoj, bi lahko obiskali upravni odbor Migrosa in prosili Švicarje, naj iz Mercatorja naredijo podobno zgodbo o uspehu. Tako kot so jo naredili doma — ampak skupaj z vsemi Slovenci.

Toda prepričan sem, da bi nekdanji lastniki, državni skladi in banke, tudi to poskušali preprečiti. Raje so se priklonili Agrokorju, ki za Mercator ni pomenil nič drugega kot sovražni prevzem. Bivšim lastnikom je prodaja prinesla nekaj milijonov evrov, ki pa jih bodo zapravili, še preden bo skopnel letošnji sneg.

V času dogovora med lastniki travnikov v vasici Törbel in ustoličevanja knezov na Gosposvetskem polju smo Švicarji in Slovenci še imeli izenačena izhodišča za razvoj obeh narodov. Danes pa ne vidim več nobene možnosti, da bi kmete pod Matterhornom še lahko kdaj ujeli.

Z drugimi besedami, Mazzinijevo razmišljanje, zakaj nismo Švica, sem hotel podkrepiti še z enim podobnim primerom, ki ni star petsto let. Z odnosom do skupnega dobrega se v Švici v vsem tem času namreč ni veliko spremenilo. V Sloveniji pa…


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v torek, 9. februarja, na avtorjevem blogu www.miranalisic.com pod naslovom Skoraj enaki črki M, pa tako velika razlika. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE