Štajerski Putin v narekovajih še ni gotof na Kanalu A

Svetov dnevnik je redna rubrika v informativni oddaji Svet na Kanalu A. Zadnjo so namenili Francu Kanglerju. Poimenovali so ga z vzdevkom “Štajerski ‘Putin’” — priimek so za vsak primer dali v narekovaje — in predvajali skoraj 10 minut dolg prispevek o tednu, ki so ga z njim preživeli.

So pri tem kršili kakšna novinarska načela? Je prispevek pristranski? Ga dejstvo, da gre za tabloiden pristop, razbremenjuje?

10-minutna reportaža je narejena na Kanglerju izjemno naklonjen način. Novinarka Mojca Hanžič se je v vseh točkah svojega druženja z njim trudila predstaviti bivšega župana Maribora kot človeka ljubkih karakternih značilnosti in privlačnih hobijev; kot duhovitega človeka, ki živi v pristnem stiku z naravo in z zemljo; kot krivično žrtev političnih spletk, ki ostaja heroj ljudskih src; in last but not least kot nekoga, ki sam pri sebi intenzivno razmišlja o ponovnem vstopu v politiko.

Beseda volivcev in novinarjev

Presenetljivo je, da v tem dolgem in zelo osebnem prispevku ne nastopa Kanglerjeva družina, na katero se nekdanji župan tako rad sklicuje.

Če se poglobimo v diskurz, je zelo indikativno že osnovno besedilo vabila, s katerim so prispevek napovedali. Tako so zapisali [nelektorirano, op. Fp]:

Svetov dnevnik s Francem Kanglerjem

Vsaj 10 kazenskih ovadb. Enkrat je bil obsojen, dvakrat oproščen. Zadeva “radarji” je padla, dokazov, da bi bilo s poslom kaj narobe ni bilo.

Pa vendarle, Evropska prestolnica kulture in Univerzijada, pa ostali posli so njegova zapuščina.

Nekateri ga ne marajo, drugi pač.

Vedno so eni za in drugi proti.

Razlog, da smo po padcu glavne zadeve proti Kanglerju preživeli teden z njim.

In naj vas dnevnik ne jezi:) Glavno besedo imajo vedno volilci in sodstvo.

Avtor uvodnega teksta se torej trudi z “relativizacijo”. Uvodoma pove, da kazenske ovadbe padajo in da v poslu z radarji ni bilo dokazanega nič nezakonitega. Nato preide k “ostalim poslom”, ki so za Kanglerja domnevno pohvalni: kot primer omeni EPK in Univerziado. Pri tem seveda ni imel srečne roke — no, morda je niti ni hotel imeti —, saj omenja neuspešna projekta, od katerih se je drugi celo sprevrgel v popoln debakel.

Relativizacijski manever avtor nadaljuje z uvedbo univerzalne teze o psihološki naravi človekove presoje: eni smo si všeč, drugi si nismo — kar velja tudi tokrat. Da bi podkrepil njeno veljavnost, simptomalno uvede trditev, ki začenja s prislovom “vedno”: skratka, eni bodo vedno proti. Ker jim pač Kangler ni všeč. S tem nam evidentno sugerira, da tistih, ki bivšega župana ne marajo, ne moremo jemati preveč resno.

Hvaležni za odkritost

Nato sledi omemba povoda za nastanek dnevniške reportaže. In res: padec “glavne zadeve” z radarji je razlog, da je nastal prispevek. Zveni kot napoved rehabilitacije, ki jo v Svetu na Kanalu A preventivno zaključijo s predvidevanjem: naj vas naš dnevnik ne jezi.

Zakaj se je zdelo avtorju potrebno, da nas posvari vnaprej? Zakaj bi lahko po njegovem bili jezni? Seveda zato, ker bo prispevek, h katerega ogledu nas vabijo, Kanglerju naklonjen. Na Kanalu A se zavedajo svoje prijaznosti do Kanglerja in dejstva, da mu je večinsko mnenje nenaklonjeno. Lahko smo jim hvaležni za odkritost.

V izogib jezljivi reakciji navede še dva kronska argumenta, ki jima res ne moremo oporekati — in to sta spoštovanje volje volivcev in sodišč. V smislu: lahko ste jezni, ampak oni imajo vedno prav.

Rezultat naslednjih volitev

Začetno besedilo torej razgalja veliko: dobro so se zavedali, da bo njihov prispevek izpadel pristranski. Da bo koga pustil zgroženega in jeznega. Seveda so imeli utemeljene razloge, zato jim lahko kar verjamemo: res je že skoraj pocukrano takšen. Na trenutke je videti kot poceni predvolilni material.

Mojca Hanžič je tu morala močno razočarati šefe. No, tega ne vemo. Generalni direktor Pro Plusa Pavel Vrabec je pred nekaj leti oddajo Svet opisal kot izdelek, ki se odlikuje s “pokončno, neopredeljeno in objektivno držo” (Siol.net, 30. 3. 2010).

Zelo nenavadno, potemtakem, če se že v napovedniku hvalijo z nečim, kar neopredeljenosti ne jemlje kot vodilo. Če odštejemo neizbežno tabloidnost in apeliranje na čustva, ki jih s sabo prinaša že sam žanr druženja z intervjuvancem, je omenjeni prispevek še vedno videti kot produkt propagandistične akcije.

Simpatično

Neprijetnih vprašanj v njem ni, vizualne podobe in scene so skrbno izbrane na način, da Kanglerja slikajo v najbolj simpatičnih odtenkih: kot prizadevnega kmeta in ljubitelja živali, mojstra borilnih veščin, kot odličnega strelca, ki novinarki deli inštrukcije, da začne tudi sama dobro streljati. Pa skrbnega lovca v opazovalnici na nočnih pohodih. Človeka stoterih prijateljev, ki ga radi pozdravijo na ulici. In ko mu novinarka izjave podpore pokaže kar na mobitelu, se mu kar orosijo oči.

Kanglerja, ki zaradi “pogroma proti sebi” dolgo ni mogel najti službe — dokler na Radiu Ptuj niso prepoznali njegovih nespornih referenc pri pridobivanju evropskih sredstev (odvzeta diploma zaradi plagiatorstva očitno ni bila ovira) —, navadni ljudje še vedno naravnost obožujejo, ker je toliko tega storil za mesto. Novinarka ves čas asistira pri podajanju teze o “resnici, ki prihaja na dan”. Tako prispevek izzveni kot prikaz človeka kot ultimativne žrtve vseh, ki so se nanj spravili.

Naj pride spet nazaj

Vrhunec prispevka je nesporno dvojni prikaz “uličnih” mnenj o Kanglerju, na dveh različnih točkah prispevka, ko ga poskuša novinarka dobesedno razveseliti. Kako ne bi bil dobre volje?! Od sedmih prikazanih mnenj jih je šest nadvse pohvalnih, medtem ko je tisto edino (mnenje dveh mladenk) zgolj pogojno negativno. Dejali sta namreč, da ga ne poznata, da pa sta slišali, da je bil “gotof”.

Kaj je preostalih šest intervjuvancev povedalo? Da je bil odličen župan, ker je vse zrihtal, da bi ga takoj podprli in volili, “toliko kot je on naredil za Maribor, ni še noben”, “vse najlepše o njem”, “naj pride zopet nazaj”, ovadbe sploh niso moteče, ker “v Sloveniji ga ni župana, da nima ovadbe”, če bi se vrnil nazaj, “bi ga volil”.

Skratka, če je to novinarska objektivnost, potem je rezultat naslednjih volitev že znan: volilo ga bo najmanj šest od sedmih občanov.

Putin in Mariborski utrip

Mojca Hanžič, sicer že prepoznana kot kršiteljica kodeksa v razsodbah NČR, je bila leta 2012 — torej v letu začetka vstaj —  20-odstotna lastnica podjetja Mariborski utrip.

Mariborski brezplačnik je, kot je zapisala Nina Ambrož v Večeru, deloval proobčinsko, vanj so kolumne občasno pisali celo župan in podžupani, torej tudi sam Kangler. Kanglerjeva brezplačniška inovacija je temeljila na direktnih oglasih in PR člankih mariborskih javnih podjetij (Snaga, Mariborski vodovod, Nigrad, Pogrebno podjetje Maribor itd.). Lokalna tradicija v izdajanju političnih brezplačnikov — tu sta se kovala tudi Slovenski tednik in Ekspres — se je s tem nadaljevala.

Gospodinjstva so nehala prejemati časopis decembra 2012 — torej ravno v času vstaj. Podjetje, ki ga je izdajalo in ki sta ga vodili Simona Lobnik Ambrožič in Jerneja Lobnik, je takrat razglasilo insolventnost.

Če sklenem: edina enigma, na katero nismo odgovorili, je novinarska in uredniška izbira epiteta “štajerski Putin” za njihovega intervjuvanca. Malce dvomim, da so želeli s tem namigniti, da čutijo medijske pritiske v stilu ruskega voditelja.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v nedeljo, 7. februarja, pod naslovom Kdo je Štajerski Putin?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.