Učna ura angleške vljudnosti in slovenske brutalne iskrenosti

Angleške šole so na prvi pogled manj prijazne od slovenskih. Vse je daleč naokrog zagrajeno, celo za vhod na parkirišče, po katerem pelje pot do recepcije, kjer moraš pozvoniti. Na ograji piše: “Parkirati pred temi vrati je nesramno, nevarno in egoistično.”

Hmm. Nič kaj prijetna dobrodošlica.

Ko mi vendarle uspe prikorakati čez travnato površino in parking do vhoda v šolo, me ustavi zajeten varnostnik: “Katerega otroka ste prišli iskat?” Razložim, da imam delavnico, on me pa še kar sumničavo gleda. “Ponavadi nam take stvari sporočijo.” O, kriza. Nekajkrat me še premeri s pogledom, nato pa se odloči, da bo zaupal moji agendi in me spusti naprej.

Ko končno lociram vrata glavne recepije, moram spet pozvoniti in potrditi svojo identiteto, preden se mi odprejo vrata v svet, kjer gojijo nove upe. Vpišem se v knjigo gostov, na plašč mi prilepijo ogromno nalepko, ki potrjuje moj status. Takoj, ko prestopim prag, se vrata za mano spet zaklenejo.

Svoboda/nesvoboda, zgodovina

Človek se res vpraša, ali se splača imeti otroke. Ubogi starši, ki morajo skozi ta dolgotrajni proces vsak šolski dan, ko pridejo iskat otroke po koncu pouka. Ampak no, bolje pretirana varnost kot brezbrižnost, ki bi dovolila prosto sprehajanje priložnostnih pedofilov in čudakov po parceli.

V avli šole nas z vseh strani bombardirajo z napisi, kako da je Britanija dežela svobode in enakopravnosti. Ta šola konkretno združuje učence, ki vsi skupaj govorijo več kot 20 jezikov in izvirajo iz 30 držav. Preverim tabelo: Slovenščine ni na seznamu. Še najbližje našim koreninam je Češka.

Kljub temu, da v šoli obstaja toliko narodnosti in kultur, pa ni videti, da bi se o njih prav veliko izobraževali. Ne v osnovni šoli ne pozneje. Še vedno moram domačinom razlagati, kje je Slovenija. Še vedno večina nima pojma o evropski zgodovini. Anglijo je otok, ki za njih nima nobene zveze z Evropo. Vse priseljence iz Evrope pa tlačijo v isti koš.

Najbolj sem seveda nasršena, ko slovenščino zaradi podobnosti v naglasu enačijo s poljščino ali ruščino. Razen tega, da vsak Slovenec razume “na zdorovje”, z ruščino po mojem nimamo veliko skupnega.

Počitnice!

Vsa verovanja so spoštovana, vsi prazniki čaščeni. Ni čudno, da imajo otroci vsakih nekaj tednov počitnice!

Številu prostih dni v angleškem šolskem sistemu sem se čudila že med magistrskim študijem nekaj let nazaj. Imeli smo recimo reading week, med katerim naj bi brali material za izpite, a so si ta teden seveda vsi vzeli za počitnice. Ko smo se vrnili v klopi, nihče ni predstavil kakega učnega presežka. V božičnem času smo imeli prost skoraj cel mesec! In študijsko leto se je končalo bistveno prej kot v Sloveniji… Naš šolski sistem je veliko zahtevnejši. 

Vsi otroci nosijo uniforme, tudi verske atribute, če želijo — na primer judovske čepice. Učiteljice naslavljajo z “Miss”. Vzdušje je zelo spolirano in podrejeno mnogim pravilom. Veliko pravil velja tudi za učitelje. Otroka se v nobenem primeru in pod nobenim pogojem ne smeš dotakniti. Ne smeš biti z njim sam v učilnici (kljub oknom v vratih). Če hoče med poukom na stranišče, je to spet cel proces. Praktično ne sme nihče niti zavzdihniti, ne da bi za to vedel vsaj še en odrasel. V studiu, kjer smo imeli delavnico, je bil telefon z direktno linijo do recepcije in ravnatelja! Sprašujem se, kako pogosto je v uporabi.

Snacks time

Moja prva seansa se je začela zgodaj popoldne, po koncu rednega pouka. Še preden mi je uspelo razložiti, kaj bomo počeli, so vsi odprli svoje ruzake in privlekli ven razne grickalice. “Snacks time!” se je zadrl mladenič, ki hodi v 7. razred — in tako so veselo navalili na kokice, čips, čokolade in kisle bonbone. Nikogar nisem opazila, da bi jedel sadje ali oreščke. Očitno je Jamie Oliver to šolo izpustil pri svoji reformi za zdravo prehrano?

Potešitve take lakote si pač nisem upala preprečiti. Sem pa potem previdno podrezala ravnateljico, ali je to grickanje pred krožki nujna stalna praksa. Rekla je, da ja, čeprav imajo v šoli organizirano kosilo.

Moja druga izkušnja je bila še bolj porazna: med potjo do studia smo šli skozi telovadnico, za katero pa se je izkazalo, da je tudi jedilnica. Zanimiva kombinacija. Nato so mi v recepciji potisnili v roke zavitek albert keksov, ki naj bi jih načeli, preden začnemo — “Nekaj pa jih pustite za na konec. Za tiste, ki bodo pridni.”

Seveda je odveč poudarjati, da ni bil priden nihče. Vsi so bili bolj ali manj hladnokrvno hiperaktivni. Vprašala sem se, ali sploh kdaj smejo teči in vpiti — morda med športno vzgojo? —, saj je njihova energija po koncu ure izbruhnila kot vulkan…

Na koncu jim za kazen nisem dala piškotov, hehe.

Treniranje spoštljivosti

Če izvzamem dretje, prcanje drug drugega in skakanje, delujejo učenci prijetno naivni, otroški. Nikjer nisem opazila bulijev, ki bi se spravljali na tistega, ki ima najgrše akne. V straniščih ni smrdelo po čikih… Morda so še premajhni za eksperimentiranje ali pa sem samo naletela na zgledno šolo.

Vsekakor me je ta vsesplošna pridnost čudila. Na tubu vsak dan vidim še mlajše otroke, ki delujejo precej bolj odraslo. Dekleta nosijo makeup, fantje glasno preklinjajo, pijejo kavo in druge kofeinske napitke in govorijo o stvareh, ki jim še zdaleč niso dorasli.

Ko so starši po delavnici vprašali, kako je bilo, sem povedala, da so bili nekateri obupni. Ja, ja, vem, treba je trenirati spoštljivost in zadržanost. Vsaka najmanjša čudna gesta ali preveč direktna trditev tu izpade kot napad.

Well, kot Slovenka sem navajena biti direktna ali po njihovem — “brutalno iskrena”. Najbrž traja več let, da se tujec navadi na prefinjeno in zaigrano angleško prijaznost, ki mi gre včasih… — brutalno iskreno — na kozlanje.