Kaj sem se naučil na pogrebu Aleša Debeljaka

Nisem eden tistih, ki bi mesta spoznavali tako, da obiskujejo pokopališča. Le na nekaj pariških sem bil še kot gimnazijski turist. Tudi nekrologov ne maram brati. Ko smo na brežiškem pokopališču nosili proti grobu krsto z dedkom, sem si od vsega in za vedno najbolj zapomnil curek tekočinice, ki je primezel iz spodnjega desnega kota. Zazdelo se mi je, da je življenje spremenilo agregatno stanje.

Če dobro pomislim, v svojih petdesetih letih nisem videl trupla. Natančneje, nisem ga hotel videti. Nikoli nisem hotel pogledati mrtvih.

A ko človek postaja starejši, se nekatere stvari spremenijo. Nekaj strašansko spoštljivega je bilo v gesti, s katero je novembra lani Špelinemu pokojnemu očetu njegova soproga položila šopek divje rdečih vrtnic v marmorno bleščeči sklenjeni roki. Sedeli smo tam okrog, v dnevni sobi, v soboto zgodaj zjutraj, in se z besedami in pogledi poslavljali od njega, ki je ležal med nami, bled in dostojanstven v svoji smrti.

Prenesel sem pogled. Prvič v življenju.

Dom in svet

“Spoštljivo” in “dostojanstveno” sta bili besedi, s katero sem Aleševim najbližjim — ženi in otrokom, staršem in sestri — poskušal izreči ne samo sožalje, ampak tudi iskreno občutje o(b) slovesu minuli četrtek.

Tako težko je najbrž zbrati dovolj moči in energije, da se v trenutku, ko si izgubil najdražjega, lotiš teh majhnih, praktičnih, skoraj logističnih stvari, povezanih z obredom, zato jih moramo še tem bolj ceniti.

In ta četrtek je bilo na Žalah vse tako nežno domišljeno, da bi bilo najbolj prav preprosto povzeti sosledje dogodkov — kot če te kak film tako osupne, da hočeš najprej preveriti, ali sploh znaš na preprost način povzeti zgodbo.

A to je naredila že Jožica Grgič na spletni strani Dela, zato mi dovolite, da v nadaljevanju tega zapisa izrazim svoje iskreno občudovanje nad tem, kako je pesniku Borisu A. Novaku tistega težkega četrtka uspelo ubesediti vse: Aleša in njegovo življenjsko pot, sebe in njuno prijateljstvo, Ljubljano in Slovenijo, dom in svet.

Treba si je vzeti čas

Kaj sem se naučil iz njegovega nagovora, o življenju in o smrti? Njegovega, Borisovega. In njegovega, Aleševega.

Treba si je vzeti čas. Ne hiteti. Ne pri pisanju ne pri branju ne pri poslušanju. Samo tako lahko suvereno vztrajaš pri tem, da si glasen in slišan.

Treba je do najbolj pretanjenih globočin poznati svoj jezik. Samo tako se lahko izraziš v vsem razponu od v nebo segajočih hvalospevov do najbolj ravbarskega barskega žargona. In se ne bojiš nobene tujke. Nobenega tujca. Nobenega drugega jezika.

Zato je na Žalah — kot nekoč prej v baru sarajevskega Hotela Evropa — v četrtek v izvirniku odmevalo: “Jebeš zemlju koja Bosne nema!”

Prijateljstva

Treba je negovati prijateljstva. Resna in globoka. Onstran telesa in časa. Samo tako je mogoče ubesediti tisto, kar vmes morda ostane neizrečeno, a v retrospektivi prestane najpomembnejši preizkus: da ni samo verjetno, ampak je verodostojno, in da ni samo resnično, ampak je zares.

Treba se je spominjati krajev in časov, poskušati povezati horizontalo prvih z vertikalo drugih. Le tedaj se posamični dogodki zableščijo s tako izrazito enkratnostjo, da merijo na univerzalno. Verjamem v takšne magične momente, bolj kot v vse monumente tega sveta.

Treba je držati kritično naperjenost do sedanjosti. Za vsako ceno. Tudi za ceno osebnih zagat, hudobnih pogledov in zlih jezikov. Zato omemba žičnate sedanjosti na tihih Žalah ni poceni aktualizem. To bi kaj lahko bil v gledališki predstavi ali na državni proslavi, ampak v tem primeru je bil dolg resnici. Samo tako, da ne molčiš o krivicah sedanjosti, lahko sploh govoriš in pišeš dolgo, glasno in verodostojno.

Stil, onstran solz

Treba je biti konkreten. Mnogim nam je od vseh besed tisti četrtek največ pomenilo, da smo slišali, kako je Aleš dan, dva pred smrtjo iz knjigarne/kavarne Geonavtik pod Kazino šel na roditeljski sestanek na Šubičevo gimnazijo. Kaj je govoril, o čem je razmišljal, kam je gledal. Ko imaš nekoga rad, je strašno pomembno, da ga primeš, vohaš, dihaš, čutiš.

Treba je imeti stil. Pesniški, besedni in življenjski.

Stilska figura je bil ponavljajoči se stavek, kdo vse je revnejši z Aleševo smrtjo. Stilsko je bilo vračanje na judo borca, stilski so bili skoraj neopazni, a tako pomenljivi prelivi iz brane proze v pesniške stihe, iz lastnih besed v besede drugega, celo Drugega.

Samo tako, da neizprosno piliš slog, sežeš do najvišjih leg izrekljivega. Prej kot duhoven, ki poskuša, a mu še ne gre najbolje, sežeš do tistega, katerega ime ti sicer ne gre prav zlahka ne z jezika ne v misel.

Treba je včasih zapeti. Nekaj ljudi zna prijeti za kitaro, ko je najtežje, ko beseda sicer ne bi več prišla iz grla — in seči onstran solz. 

Vsega tega sem se naučil tistega četrtka, na Žalah, iz besed govorca. In že mnogo dni, let prej, iz besed generacijskega prijatelja, ki nas je zvabil v rubriko, ki jo je za nas poimenoval Ura kulturne anatomije. Nisem slutil, da me bo z enako suverenostjo popeljal tudi na strani Enciklopedije mrtvih. Slava mu.