Kaj je narobe z “Žive naj vsi narodi”? Vse, dragi Prešeren…
Letošnje Prešernove nagrade so se znašle v pravih rokah, bi lahko rekli po objavi nagrajencev oz. po podelitvi Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada in seveda proslavi v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.
Scenarij za proslavo je napisal in jo režiral Mare Bulc, ki je tudi oblikoval scenografijo. Videoportrete nagrajencev je režiral Tomaž Gorkič, kostumografka pa je bila Sanja Grcić.
Simbolna povezava večera je bila vsebina 7. kitice Prešernove Zdravljice z mednarodnimi izvajalci v več jezikih. Nastopili so Ali R. Taha, Chris Eckman, Nagisa Moritoki, Katinka Dimkaroska, Damir Avdić, Pia Zemljič, Nadežda Tokareva in Natalija Morozova. Himno je zapela operna pevka Irena Preda.
Dobitnik Prešernove nagrade, pisatelj Tone Partljič, med govorom na proslavi oz. podelitvi. Sodeč po cvetličnem aranžmaju na govorniškem pultu se je UO Prešernovega sklada res vmešaval v delo tistih, ki jih je angažiral za izvedbo. — [Fotografija: Marijan Zlobec.]
Prešernovi nagradi: Tone Partljič, Ivo Petrić
Tone Partljič morda ni tako odličen pisatelj kot Lojze Kovačič ali Drago Jančar, a je njegova celovita kulturna prisotnost v slovenskem prostoru že desetletja opazna, da ne rečem intenzivna — še posebej v gledališču, filmu, novelistiki, kulturni politiki, polemiki. Tudi v parlamentu, kjer je izrekel že marsikaj pametnega.
Skladatelj, dirigent in dolgoletni umetniški vodja Slovenske filharmonije Ivo Petrić je napisal nekaj odličnih koncertov za violinista Igorja Ozima in flavtistko Ireno Grafenauer. Morda je nekoliko slabši koncert za trobento, ki ga je po svetu igral Stanko Arnold. Napisal je celo vrsto simfoničnih, komornih, solističnih del — večinoma avantgardnih —, še posebej v obdobju, ko je vodil Ansambel Slavko Osterc. Slovensko filharmonijo je popeljal od Španije do takrat še Vzhodne Nemčije, Češke, Sovjetske zveze, pa tudi v Avstrijo, Nemčijo, ZDA, Italijo, na Madžarsko, Hrvaško…
Nagrade Prešernovega sklada
Primerne in prepričljive so bile tudi nagrade Prešernovega sklada: Cvetki Lipuš za pesniški opus, še posebej za pesniško zbirko Kaj smo, ko smo; Januszu Kici za gledališke režije dramatizacije Kafkovega Gradu in Cankarjevega Pohujšanja v dolini Šentflorjanski; skladatelju in zborovskemu dirigentu Ambrožu Čopiju za skladateljsko in dirigentsko delo v zadnjih dveh letih; Aleksiju Kobalu za slikarski razstavi Nokturno in Območje zajetja v Obalnih galerijah Piran; Katarini Stegnar za igralske dosežke v zadnjih dveh letih; Mojci Smerdu za kiparsko razstavo v Murski Soboti. Vsi imajo za sabo že zelo močan umetniški opus.
Lahko bi dodali, da med nagrajenci ni bilo mlajših ustvarjalcev, kot da Upravni odbor Prešernovega sklada ni hotel preveč tvegati.
Kako glasujejo
Vedeti je treba, da o kandidatih, ki jih predlagajo strokovne komisije za posamezna umetniška področja, glasujejo na tajnem glasovanju. Vsak od nominirancev mora prejeti najmanj 10 od 15 glasov — kar ni tako lahko, kot se zdi.
Naprej gre “na izpadanje”. Glasujejo v toliko krogih, da na koncu dobijo vse “potrebne” nagrajence, to je 2 plus 6.
Svetlana Makarovič je Prešernovo nagrado, ki jo je zavrnila na podelitvi 7. februarja 2000, dobila v resnici šele štiri leta potem, ko je vstopila v krog predlaganih. Pred njo so jo dobili Niko Grafenauer, Tomaž Šalamun in Saša Vuga — nakar je za nekaj časa zmanjkalo pesnikov in pisateljev… Nagrajevanje je zgodba v stilu “žalujoči ostali”.
Sonagrajenec Svetlane Makarovič, p. jezuit Marko Ivan Rupnik, zaradi katerega je pesnica Prešernovo nagrado zavrnila, je medtem še bolj utrdil svoj sloves v svetu vodilnega mozaicista z religiozno tematiko — med drugim v Vatikanu, v papeževi kapeli Odrešenikove matere (za katero je prejel Prešernovo nagrado), pa v Fatimi na Portugalskem in v Lurdu v Franciji.
Konservativno povprečje
Letošnja proslava je bila nekako konservativno povprečna, tradicionalistično reportažna, pripovedno predstavitvena in zabarikadirana v eno samo Prešernovo kitico, ki je je bila v času nastanka morda najnaprednejša na svetu. Po proslavi se je izvedelo, da je bila vsebina proslave cenzurirana.
Žal pa je danes 7. kitica vse bolj utopična. Za pravi efekt bi moral Prešeren zapeti veliko bolj “negativistično”. Kaj je narobe z “Živé naj vsi narodi, ki hrepené dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz svéta bo pregnan, da rojak, prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!”?
Ja, kaj je narobe? Vse, dragi Prešeren! Vse in še več. Današnji svet je krut in tragičen!
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu v nedeljo, 7. februarja, pod naslovom Prešernove nagrade v dobrih rokah. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.
