Ne rabmo bit vsi vsem všeč

Tist dan, ko se je našim športnikom spet neki odpeljalo in so nakupčkali osem medalj v enem dnevu — kapo dol! —, sva s frendom sedela v naši kafani. Debata je kot vedno potekala o pisariji. Obadva piševa, obadva sva samozaložba. In obadva se promovirava na FB in podobnih jebah.

In ne morem verjet, da sva dva samozavestna egotripa — eden lev, ta drug pa strelec — pristala na debati: “Kok lahk sploh objavljava na FB in se hvaliva, preden bova šla vsem na kurac?”

Hja, lih tok kokr hočva. A je dal kdo kej zraven? A folk plačuje moje račune?

Sam zakaj se pol to zdej sploh pogovarjava? Ker obadva v ozadju veva, da ljudje ne morjo videt samozavestnih ljudi, k se jih ni sram pohvalit. Ker imamo shameless self-promotion v mezincu.

In je kar naenkrat mimo mene priletel Peter Prevc in sem takoj namest vzklikanja zaslišala, kako se folk vzad dere: “Prevc je tko skromen!”

Attitude

In ko sem drug dan vstala in videla članek o Anžetu Kopitarju z naslovom: “Ostal preprost in skromen, nima zvezdniških zahtev,” sem končno dojela. Slovenčki ne sam ne marajo ljudi, ki so polni samih sebe oz. s tem attitudom, kao, “jaz pa nisem kr en", Slovenčki občudujejo predvsem preprostost in skromnost.

Ampak kaj naj bi preprostost in skromnost sploh bili?

Športnike sem dala čist ponesreč za primer. O Kopitarju bi lahko povedali marsikej in marsikej izpostavili za naslov. Ampak ne. Treba je ljudem dat vedet, da je vrlina, če si preprost in skromen. To. Oziroma se čudit, da zdej, ko ima keš in je uspešen, ni postal bavbav.

Dvomim, da te take stvari spremenijo. To samo potencira to, kar si bil že prej, kar je tvoj karakter. Prevc bo še naprej bolj skromen kot je bil že prej, Ronaldo pa bo kot kralj sveta. Ker je bil že prej tak in je skoz mislil, da je poseben, in je drkal uno žogo ure in ure in vse to dosegel iz nič. Zdej fura tist full of himself imidž. V resnici pa imam občutek, da je nesigurna duša, k ima sam pet ljudi okol sebe. Te samozavestne fore so velikokrat sam varka, zid pred svetom, distanca.

Sam en lajf?

Prevca in Kopitarja ne boš videl po diskačih ob ta najhujših manekenkah pa dret se čist nažgana: “Midva sva carja! Ne može nam niko ništa!” Ker sta ostala, kar sta. Tko k Ronaldo. In ziher se vsi trije zavedajo, kaj so. Da niso kr eni. Da so jebal ježa, sami samcati, nobena mami ni namest njih trenirala. Zato so dans pač tam, kjer so.

Ker ljudje nismo vsi isti. In zakaj se jaz zdej kle s frendom pogovarjam, kok se spodobi objavljat in se hvalit? Ker skromnost je vrlina, pa še na živce greš ljudem, če je nimaš. No, vrline si pa jaz nekam vtaknem. A živim jaz sam en life? Al sem fucking mačka pa mam še dva lajfa na razpolago? (Ostale sem že skurla.) In zakaj se moram zarad tega nazaj držat? E, ne može. Če sem celo knjigo nabijala, da sem posebna, pa tega ni še noben dojel, kako si ne bi zdej to mislila?

Nej prvi vrže kamen tisti, ki misli, da sem povprečna.

Iskrena, kaj zdej?

In če je človek vesel in ponosen, zakaj ne bi tega povedal naglas? Zakaj ne bi bla vesela k en otrok, k dobi novo igračo? “Lej, kaj mam pa jaz!” Sej ne misli nič slabega. Pač vesel je in hoče delit to veselje.

Ne, bog ne dej sebe pohvalit. Ko se bom popljuvala, speštala, povedala, kak gnoj sem, zapitek, da mi gre vse slabo, in se bom še pohodila in še cel Ljubljanski maraton bi lahko laufal čez mene, pol bom pa fajn. Iskrena. Če bom rekla: “Pejd brat knjigo, ker je dobra! Lej, kok mam izposoj v knjižnici,” bom pa takoj: “Koji kurac ta misli, da je?”

Iskrena, kaj zdej? Isto kot prej. Ker kako bi pa nej promovirala svojo pisarijo? “Pejte brat, ker je skromno povprečno!” — pa z glavo v tla? Valjda. Tko se najdlje pride.

Jaz pa ne

Glavo gor pa uleti nekam, k da si superman. Nimaš kej zgubit. Razen da te dost ljudi ne bo maralo. Ampak ta druga polovica ti bo pa ploskala. Če si zares skromen in preprost, ostani skromen in preprost. Če nisem nikol bla, pa tud ne mislim zdej kr naenkrat postat samo zato, ker se tko spodobi, in da me bojo imeli ljudje radi. Pa sem ta zadnja uspešna v tem življenju, broke totalno. Ipak nisem Murko.

In sem v resnici zelo preprosta in skromna glede marsičesa. Ampak če si naglas priznam une najbolj temačne dele same sebe, si lahko tud priznam, ko kej uredu naredim oz. znam.

Tina Maze in mikrofonarji

Sam Slovenčki majo tko radi to preprostost in skromnost. In zakaj to tok postavljajo na piedestal? Zakaj so jim všeč taki ljudje, polnih samih sebe pa ne marajo? Česa se bojijo?

Slovenčki majo logiko, da morš počakat, da te ostali potrepljajo po glavi in pohvalijo. Šele pol maš lahk jezik do tal in mahaš z repom. Pa še to v tišini in s sklonjeno glavo.

Ko je Tina Maze dol po hribčku uletela, vsa jezna zarad slabega rezultata, pol pa novinarje nagonila v PM, bojo vsi takoj: “Uf, kok se nosi.” Prov ji dam. Bodi kar si. Sej je samo iskrena. A smo mi smučal namest nje? Ljudje bi najrajš vidli, da se smeji v ekran, vmes pa še striptiz na štangi odpleše in se zahvaljuje: “Hvala, Slovenija. Brez vas ne bi bilo nič.” Valjda, da boš nagonil une mikrofonarje nekam, če si razpizden. Simpatična ali nesimpatična, dol ji visi.

Izseljenci?

Ne rabmo bit vsi vsem všeč. Ljudje verjetno ob tem “skromnem in preprostem” dobijo občutek varnosti, da smo vsi isti. Pa nismo, daleč od tega. Da lahko vsi enkrat neki dosežemo. Ne gre to glih tko. Nismo se vsi z istimi talenti rodili, nismo vsi isto trenirali, nimamo vsi istih življenjskih zgodb za sabo. In čist vsak ma pravico bit, kar je. Če je en ful ponosen nase, pa nej bo. Če bo ta drug ob dosežkih in uspehih skromno v kotu, isto prov. Sej gledamo to, kar so dosegli, ne pa karakter.

Jaz sem vsaj to dosegla, da po tistem, ko me 25 let ni smel noben vprašat, če hodim v šolo oz. kaj delam, zdej mam vsaj kej za odgovort. Dva dni nazaj me je en stari v naši kafani, ko sem si sposodila ogenj, vprašal, če sem bla pevka v enmu bendu — po mojem tam iz leta 1940 — , pa sem mu odgovorila: “Ne, ne znam pet. Pišem. Kolumnistka sem.” Sej sliš se smešno, sam neki sem mu mogla rečt. Un pa čist na easy nazaj: “Kolumnistka? Kaj pa ste to za eni? Izseljenci kakšni?”

Dej, čiča, rajš me vpraš, če hodim v šolo.