Na cestah bo red samo pod prisilo

Na poti mimo Milana, 2. februarja 2016

Prejšnjo soboto je bila na primorski avtocesti huda prometna nesreča. Verižna trčenja so najbolj nevarna oblika nesreč na avtocestah, zanje je ponavadi kriva megla. V Padski nižini se jih vsako zimo zgodi nekaj takih kot pri Senožečah. Tudi v Sloveniji jih je vedno več.

Takoj po njih mediji dvignejo prah, začne se razpravljanje o odgovornosti in krivcih. To so ponavadi kar vozniki sami, ki ne znajo prilagoditi hitrosti in se za volanom ne obnašajo dovolj odgovorno. To vemo. To je dejstvo, ki ga ne moremo spremeniti v televizijskih omizjih in policijskih pisarnah.

Problem slovenskega nereda na cestah je veliko širši. Ni politike, ni vizije, ni ciljev — pa tudi ne dovolj denarja in volje, da bi na slovenskih cestah uvedli skandinavski ali švicarski red.

Si ga slovenska družba sploh želi?

Ne v vrhu, ne na dnu

Zakaj je na slovenskih cestah pred 30 leti — ko je bilo bistveno manj prometa kot danes — umrlo vsako leto več kot 500 ljudi, zdaj pa je ta številka trikrat ali štirikrat nižja? Seveda zato, ker je Slovenija zgradila avtocestni križ, ker so avtomobili dobili zračne blazine in so nasploh desetkrat bolj varni kot takrat.

Slovenska statistika smrtnih prometnih nesreč je nekje v evropskem povprečju. Kot pri mnogih drugih rečeh. Ne najslabša, ne najboljša… Ko kolegi novinarji po množičnih trčenjih — ponavadi v megli — zaženejo medijsko kampanjo obtoževanja za vse te nesreče, se mi ježijo lasje. Česa vsega nisem slišal v zadnjih nekaj dneh! Od pripovedovanja policije pa do AMZS in raznih mojstrov varne vožnje…

Namesto izmikanja in prelaganja odgovornosti na druge — kar je za Slovence sicer značilno — ostanimo raje pri dejstvih. Za red ali nered na cestah, s tem pa tudi za število prometnih nesreč je ključnih veliko dejavnikov, ki vključujejo veliko ljudi, kot pa jih je zadnje dni o tem govorilo v medijih. Na prvem mestu je vsekakor preventiva.

Zakaj patrulje?

Zakaj bi morali na cestah v večjem številu patruljirati policisti? Vzemimo primer iz držav, kjer je promet najbolje urejen in najbolj umirjen — torej v Skandinaviji in v Švici. Povsod, ampak res povsod mrgoli radarskih naprav. Vseh velikosti in dimenzij. Večinoma premičnih. Postavljene so v mestih, na podeželju, na avtocestah, na ravnih odprtih cestah, skratka kjerkoli. Še več, radarji so vsak dan drugje. Tri dni na enem mestu, tri dni na drugem, tri dni nikjer, nakar se spet pojavijo tam, kjer jih najmanj pričakujete.

Na cestah vozite ves čas po predpisih, ker nikdar ne veste, za katerim ovinkom, drevesom, stavbo ali v odstavnem jašku v predoru stoji radarska naprava. Skratka, v Sloveniji je treba kupiti kakšnih tisoč premičnih radarjev in jih vsak dan postavljati na drugo mesto po vsej državi. Investicija ni velika, nekaj milijonov evrov. V letu ali dveh bo ves denar povrnjen v proračun…

Prekršek in kazen

Druga stvar je kaznovanje. Politiko kaznovanja je treba popolnoma spremeniti. Kazen za majhno prekoračitev hitrosti v naselju in zmerno prekoračitev izven njega naj bo majhna. Ne več kot 50€.

Že 15 km/h čez omejitev v naselju ali 20 izven njega pa bi moralo zadevo močno spremeniti. Kazni za takšne prekrške so v Skandinaviji in Švici res visoke. Povezane so s premoženjskim stanjem posameznika in vključujejo tudi prepoved vožnje in odvzem vozila.

V Švici so še bolj strogi: če vozite več kot 40 km/h hitreje od omejitve, vam avto komisijsko uničijo.

To so učinkovite metode umirjanja prometa. Če ne verjamete, pojdite tja na izlet. Skandinavija je malce daleč, Švica pa je za eksperiment priročno blizu. Ob veliki količini majhnih prekrškov se nabere lepa vsota v proračunu, resnih prekrškov pa skorajda ni. Cena je previsoka. Večina vozi po predpisih.

Pa ne zato, ker bi bili bolj vzorni od Slovencev…

Kdo vozi po predpisih?

Naredite še en eksperiment. Zapeljite se na ljubljansko ali mariborsko obvoznico, lahko tudi na magistralno cesto, morda kar na odsek avtoceste. Omejitve so 70, 90, 130 km/h… Preštejte, koliko ljudi okrog vas vozi po predpisih oz. vsaj ne več kot 5% prehitro. Skoraj nihče. Skoraj nihče v Sloveniji ne vozi po predpisih. Tu je torej bistvo slovenskega prometnega problema.

Red na cestah je moč narediti samo z nenehno in učinkovito prisilo. Policistom lahko pri tem zelo pomagajo avtomatske naprave, seveda pa je za to treba narediti načrt, jih kupiti, namestiti in spremeniti zakonodajo, ki bo objestneže enkrat za zmeraj spravila s cest. Po nasvet je vedno moč stopiti do Švicarjev, Skandinavcev, Avstralcev…

Kontrolirajmo tovornjake

Slovenija je prepolna tovornjakov. Veliko jih je z Vzhoda. Niso ustrezno opremljeni in še slabše so vzdrževani. Kako jim preprečiti oz. omejiti vožnjo po Sloveniji?

Spet zelo preprosto. Predlagam še bližji izlet. Samo do Avstrije. Njihovo podjetje za vzdrževanje avtocest ASFINAG ima veliko postajališč za nadzor tovornega prometa. Slovenija ima na avtocestah štiri, morda šest vstopno-izstopnih točk. Urediti bi morali torej največ šest odlično opremljenih in dovolj velikih postajališč in brez milosti nadzorovati tovorni promet. Kar nekaj pomembnih in koristnih delovnih mest bi s tem ustvarili, predvsem pa bi veliko naredili za varnost. To je ukrep, ki bi ga bilo mogoče izpeljati zelo hitro.

Svetlobni portali in navigacija

Ostanimo še v Avstriji ali skočimo na Bavarsko. Na avtocestah so vsakih nekaj kilometrov portali s svetlobnimi prometnimi znaki, poleg njih pa še dodatni portali za informacije o stanju na cesti.

Darsovci, naj vam izdam še en trik: teh prometnih znakih so skrite radarske naprave in kamere. Če vozite hitreje, kot vam dovoljuje osvetljen prometni znak — škljoc! In spet kazen… Ni treba zelo daleč za ogled teh rešitev.

Še ena slovenska sramota. Vsi, ki imate v avtomobilu vgrajene navigacijske sisteme, boste zaman iskali delujočo funkcijo TMC. Delovati začne na Vrtojbi v Italiji in sredi karavanškega predora na avstrijski strani. Preprosto povedano, gre za prikazovanje prometnih informacij na vašem navigacijskem zaslonu v realnem času, kot te informacije prihajajo v centralni informacijski sistem.

Na pamet rečeno, ta sistem v razvitem svetu deluje že vsaj deset let, ponekod verjetno že dlje. Država menda ni pripravljena iz proračuna odšteti milijona ali dveh za ureditev delovanja sistema tudi v Sloveniji. Vsaka informacija, ki pride v Sloveniji v avtomobilu do voznika je zdaj stara vsaj pol ure. Če se je nesreča zgodila ta trenutek, se bo informacija o njej začela širiti šele čez 20 minut ali pol ure. Ne vem kolikokrat sem že na cesti opazil stanje, ki ni več ustrezalo temu, kar so povedali na radiu.

Globoko v žep

Za trčenja, kakršno je bilo to zadnje na primorski avtocesti, so krivi številni dejavniki.

Dars ne razmišlja dovolj napredno, ne uvaja najmodernejših sistemov za obveščanje v prometu, ne vlaga dovolj denarja v najsodobnejšo infrastrukturo na avtocestah, nima popolnega nadzora nad stanjem tovornjakov na slovenskih cestah. Policija je pasivna in premalo odločna, ko gre za radarski nadzor za vsakim ovinkom. Zakonodajalci in pravosodje ne najdejo rešitev, ki bi učinkovito spravile divjake in objestneže s cest. Ministrstvo za infrastrukturo in lokalne skupnosti ne vlagajo dovolj v obcestno signalizacijo ter v obnovo in vzdrževanje cest…

Skratka, v slovenski cestni verigi je preveč dejavnikov, ki so že davno odpovedali. Glede na razmere je stanje v prometu pravzaprav še zavidljivo dobro. Vse se vedno začne in konča pri denarju. Če želi Slovenija postati država z urejenim prometom v najširšem smislu, bo treba najprej sestaviti popolnoma drugačno strategijo, predvsem pa seči v žep. Globoko v žep. Če so življenja ljudi največja vrednota, potem s tem ne bo težav, kajne gospod Mramor?

Seveda pa lahko modrijani in strokovnjaki za nesreče v TV oddajah še naprej papagajsko ponavljajo, da je kriva neprilagojena hitrost in prenizka zavest šoferjev. Na slovenskih cestah zaradi njih ne bo nič bolje.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v torek, 2. februarja, na avtorjevem blogu www.miranalisic.com pod naslovom Promet bo umirjen le s prisilo. In dobro infrastrukturo. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.