UNESCO razglasil lari-fari ekoeksorcista Marka Pogačnika za umetnika za mir

Ali veste, kaj je belo-modro-rdeč predpasnik z našitim logotipom špediterskega podjetja v zgornjem levem kotu? Ne? To je slovenska zastava z grbom. Avtor je Marko Pogačnik, 71, ki so ga včeraj na sedežu Unesca v Parizu razglasili za “umetnika za mir”.

Če sem prav razumel hommage z direktnim linkom iz Pariza v sinočnje Odmeve (27:03–31:16), gre za to, da je treba rešiti planet, ki je po besedah Slavka Bobovnika “vsak dan bolj bolan” in “potrebuje urgentno zdravljenje”.

Pogačnik sam pa se priznanja veseli, ker mu bo omogočilo, “da bo[m] lahko več naredil za Zemljo”, in odobrava Unescovo “voljo do sodelovanja med znanostjo in umetnostjo”.

Super. Še tisti zadnji, najbolj trmasti zanikovalci globalnega segrevanja in drugih oblik onesnaževanja planeta bodo zdaj končno spregledali, ker je UNESCO končno našel nekoga, ki bo za pravo stvar naredil dober PR.

Aimez-vous Céline Dion?

Doslej so se za svetovni mir zavzemale kandidatke za Miss Universe — po novem pa tudi Mister Gaia.

Kipar, konceptualist, neoavantgardist, soustanovitelj Skupine OHO (1966), ustanovitelj agrarno-umetniške hipijevske komune v Šempasu (1971), samozvani zdravilec zemlje, tako imenovani litopunkturist in nenazadnje oblikovalec slovenskega grdega grba (1991) je tako postal nekakšen ambasador Organizacije združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo. V tem duhu bo vsaj dve leti deloval na področju “[povezovanja] človeka in biosfere”. Med obstoječimi Unescovimi umetniki za mir najdemo recimo kanadsko pop zvezdo Céline Dion, brazilskega pevca in kitarista in nekdanjega ministra za kulturo Gilberta Gila, iransko-britansko arhitektko Zaho Hadid, ruskega dirigenta Valerija Gergijeva, hrvaškega igralca Reljo Bašića, panamskega jazz pianista Danila Péreza, kamerunskega world music saksofonista Manuja Dibanga…

Ni pa še bilo doslej med njimi človeka, ki bi odganjal chemtrailse — kakršnekoli, kaj šele zemeljske, tiste na tleh.

Tolažilna nagrada

Marko Pogačnik je še rekel v Odmevih: “Vse, kar ni na teh trdnih tleh, začenja nekako razpadati. Ampak po drugi strani pa vidim, da nekaj novega nastaja. Recimo pri Zemlji vidim, kako nastajajo čist neki novi energijski sistemi, ki so sposobni nositi Zemljo v bodočnost.”

Primer govori o vdoru populističnega spogledovanja s paranormalnim ne le v slovenske in druge lokalne javne ustanove, temveč že celo v krovne mednarodne organizacije à la UNESCO. V Sloveniji pa to še tem bolj vžge, ker človekovemu osebnemu angažmaju dodajamo še tolažilno nagrado za samozavestnostno demotiviran narod, ki se vsaj za trenutek zave, da med nami živijo veliki umetniki — ki jih vsaj v tujini cenijo, če jih že mi sami ne razumemo.

Energijski sistemi

Kaj je hotel prej povedati Pogačnik? Poglejmo si na hitro še Meditacijo meseca z naslovom Ostati povezan z matrico življenja [na njegovi spletni strani:

“Teden dni po vstopu v novo leto se je zgodilo nekaj dramatičnega. Zemlja je potegnila okrog 90% življenjske energije z nivoja eksistence, ki jo naseljuje človeška civilizacija. To pomeni, da trenutno živimo v puščavi. Ta sprememba je bila v bistvu pričakovana, saj ni nobenega pravega znamenja, da bi bilo človeštvo sposobno spremeniti svoj odnos do bodisi tega dragocenega planeta ali do lastne matrice.”

“Življenjska energija Zemlje seveda ni izgubljena, temveč zdaj obstaja na drugem nivoju. Ustvarila je nov nivo obstoja globlje v Zemljinem telesu. Za rastline, živali in druga bitja narave to ni problem, ker vedno sledijo Gajinemu gibanju. Pogoji so se spremenili samo za človeška bitja. Edini način za ohranjanje polnega stika z življenjsko matrico je zavestno, individualno povezovanje s trenutnim nivojem njenega obstoja.”

Marko Pogačnik je ena taka Lučka Kajfež Bogataj, le da se mu kot neproblematičnemu, neprovokativnemu, konformističnemu, državotvornemu umetniku za razliko od nje ni treba z nikomer — no, razen z Newtonom, Galileom, Kopernikom… — prepirati o svojih smešnih argumentih na nivoju običajnih new-age osumljencev iz Polnočnega kluba. Cilji so isti in ti cilji posvečujejo Pogačnikova sredstva.

Kam je padla umetnost? Za okolje gre? Upam, da ne bo z njo padla tudi znanost.