Zakaj bom še hodila na zmenke na slepo

Moja prva reakcija na mojem prvem zmenku na slepo je bila taka: “O, moj bog, a to je to?!” Seveda ne naglas, ampak v meni je vse kričalo. Nedolgo nazaj.

Če bi bil oblečen v trenirko, me ne bi tako zelo motilo kot njegova napol športna oprema. Pa nisem stilska obsesivka. Tričetrt hlače, visoke nogavice in nekaj med teniskami in čevlji. To je bila prva informacija o človeku.

Sredi zmenka sem si rekla, da gre samo za navadno človeško situacijo, za pogovor. Oblekel se je udobno. Ko sem se sama pri sebi, v mislih, umaknila kot kandidatka in se prelevila v poslušalko in zadržano, prijazno spraševalko, je bilo vse ok. Saj ni treba, da je takoj konec ali začetek sveta ali česarkoli že. Lahko je samo to. Dva človeka na pijači. In ko sem pozabila, da se temu uradno reče zmenek, je bilo okej. Oba sva si nevidno zelo odahnila in se pač pogovarjala.

Nisem ga več klicala, niti on mene.

Kje najdejo to naravo?!

Potem sem šla še na nekaj zmenkov. Še z nobenim dvakrat. Nihče ni omenjal seksa ali kakorkoli namigoval. Niti približno. Nihče me ni niti osvajal. Niti poskušali niso.

Predstavitve kandidatov, objavljene na straneh agencije, ne držijo. Če ne omenjam osebnih detajlov, je vsem skupno to, da “imajo radi naravo”, da “hodijo na sprehode in pohode”. Kje to najdejo?! Še nihče doslej ni bil niti hribolazec, kaj šele kaj več. Odkod to opletanje in hvalisanje z naravo? Saj ne bi bilo nič narobe, če bi bili vsaj rekreativni hribolazci. Pa niso.

V bistvu se radi pogovarjajo. Potrebujejo pogovor. Očitno se tako malo pogovarjajo, da so vsakega, ki jih posluša, veséli. Šele na koncu so ugotovili, da o meni bolj malo vedo. Ostanki mediatorke še vedno tlijo nekje v meni. Vadim opazovanje in poslušanje. Podtikam enostavna, kratka vprašanja. Mimogrede. Ko govorijo o tem, kar jih veselí, postanejo bolj človeški. Odškrnejo tudi vpogled v načetost, ranjenost, osamljenost, razočaranja.

Super. Toda po nekaj mesecih bi res rada šla na pravi zmenek.

Na internetu je vse možno

Dobra plat zmenkov na slepo je spoznavanje moških, ki jih sicer ne bi srečala. Ali vsaj težje, ker živijo drugače kot jaz, ker so družabni na drugih koncih mesta ali države, ker delajo nekaj, kar je izven mojega umetniško-medijskega delokroga.

Kar je dobro. Prav je, da se spoznavamo in mešamo. Ždenje v domačih krogih je resda prijetno, udobno in domače in nujno za moje duševno zdravje. Toda če bi se vrtela samo v svojih krogih, marsikoga v zadnjem času ne bi spoznala. Resignirano bi pozabila na erotiko in emocije, ki pritičejo ali se vrtijo okoli mojega straight sveta.  

Ko sem razmišljala, kako se zadeve lotiti, sem se takoj odločila, da na spletna mesta erotike in emocij ne grem. Online je vse možno. Vem, ker so mi prijateljice povedale. Tudi tiste, ki so z moškim, ki so ga spoznale na internetu, zdaj skupaj v novem domu in z otročkom. Pred tem so si dopisovale z mnogimi drugimi. Dolgo.

“A poznaš Jedrt?”

Ko so mi jih opisovale, sem skoraj vedno vedela, za koga gre. In primerjala: kaj je rekel njim in kakšen je po mojih živih izkušnjah. Na koncu niso več slepomišile in so moškega na drugem koncu žice vprašale: “A poznaš Jedrt?” Kak dolgotrajni proces sem torej posredno skrajšala.

No, vmes se jim je zgodila poskočna afera. Super. Tako kot je prišlo, je tudi šlo. Hitro. Dokler ni izza žice in elektrike pokukal moški, ki je ostal. Vedno sem govorila, da se tega ne grem. Da jih je treba spoznati, videti, vonjati, poslušati v živo. Manjka mi budistična vztrajnost za dopisovanje na daljši rok — sem si takrat mislila.

Pozneje sem se seveda ugrizinila v jezik. Online sem spoznala zelo fajn ljudi. Zelo. Nepogrešljivi so postali. Če sem se tega lotila, se bom še zmenkov.

Vredni greha

Je res, da imam manj možnosti kot takrat, ko sem bila pol mlajša? Je to sploh odvisno od let?

Ko sem bila mlajša in bolj suha, sem bila bolj konzervativna, zadržana. Zdaj, ko imam več kil in let, sem radovedna in odprta. Manj je principov in rigidnosti, pa več možnih načinov spoznavanja ljudi.

Izven mojega kroga je kar nekaj šarmantih in duhovitih gospodov, vrednih greha. Pa čeprav samo za pogovor ali zabavo.

Nikoli nisem bila spogledljivka. Nisem te sorte, da bi takoj padla v oči ali sama vse po vrsti osvajala. Ni mi do tega, da sem vsem všeč. Lahko sem tudi sama. Lahko se imam fajn tudi na krajše proge.

Katera dvojina je najboljša?

Seveda se še spomnim, da je najboljša in najlepša dvojina, ki ni samoumevna. Še bi. Ne bom pa sedela doma in čakala na pravega — kot takrat, ko sem bila pol mlajša.

Vmes se lahko marsikaj zgodi. Tudi zato bom še hodila na zmenke. Na srečanja in zabave, kamor do nedavnega nisem hodila. Ne samo zato, da spoznam moške. Kar naprej se nažiram zarečenega kruha. Zaenkrat se mi zdi povsem dovolj, da sem za. Da pošljem signal, naj bo na zmenkih, na zabavah. Naj bo online, pa ne za ona-on srečanja. Premik k misli, da bi/bom naredila nekaj, kar se lahko obrestuje.

Je to dovolj? Bo kdaj kaj več? Drugače? Nič? Nihče ali vse v eni osebi? Ne vem. Javim.

Ker se dogaja, se nadaljuje.