Poslovne ženske si sezuvajo špičake in vlečejo iz torbice odrešilne superge
Lep pozdrav iz Londona, kjer uživam umetniško rezidenco. Nastanjena sem v samem centru, objemajo me velikanske stavbe, v ušesih hrup, nad mano pa visi sivkasto nebo, ki vsake toliko časa zasije rumeno. Takrat se zdi svet znosnejši.
Človek bi mislil, da biti v centru Londona pomeni, da imaš vse na dosegu roke. Take away kavo, azijsko hrano, čike in fensi suknjič morda res, kljub vsemu pa je mesto tako veliko, da redkokam prides peš. (Sama sicer nimam problema z večurnim pešačenjem.)
Popravek: Peš prideš povsod, ampak ne hitro. In v mestu priložnosti vsaka minuta šteje. Vsaj tako mi govorijo identični moški v oblekah in ženske z visokimi petami, ki tekajo po tekočih stopnicah, da bi ujeli naslednji tube.
Podzemna odlično povezuje celotni London in vozi zelo pogosto. Vsakih nekaj minut. In če na displayu piše, da pride čez minuto, res pride. Ne tako kot LPP, kjer minuta traja najmanj tri!
Hipiji, študentje in tudi mladi, pretenciozni biznis wannabeji ob petkih zvečer švercajo s seboj pivo v papirnatih vrečkah. Turki se bašejo s smrdečim kebabom in nabijajo YouTube na ves glas. Poslovne ženske si sezuvajo špičake in vlečejo iz torbice odrešilne superge. — [Shema: The London Underground.]
Nenapisana pravila na podzemni
Na tubu vladajo nenapisana pravila. Prvo in najbolj opazno za Nebritance je, da se vsi izogibajo očesnemu kontaktu. Buljijo v iPhone, iPad — ne vem, v čem je užitek gledati film na tistem malem zaslončku, ampak okej —, časopis, knjigo ali pa v tla. Nekateri berejo celo stoje, vsaka čast! Bog ne daj, da bi se spogledali s sosedom.
Pogovarjajo se samo priseljenci — tudi če se med sabo ne poznajo. Najbolj glasni so seveda Italijani in Španci. Zelo mi gre na živce regljanje in glasno krohotanje španskih najstnic, morali bi jim prepovedati vstop.
Občasno na tube zaide tudi kak domačin, ki nabira denar. Moram priznati, da je imel model, ki nas je včeraj zvečer počastil s prosjačenjem, kar zanimiv pitch: “Dame in gospodje, dober večer. Vem, da je tole nadležno, in res vas nočem nadlegovati, ampak nujno rabim nekaj drobiža. Če vam ni odveč, prosim, darujte. Obljubim, da se bom potem takoj spokal in vas pustil pri miru. Bog vas blagoslovi.”
Plus 1: Ni nakladal, da rabi za sendvič. Plus 2: Ko se ga je nekaj žensk v vagonu usmililo s kovanci, se je res takoj spokal.
Vsak se briga zase
Drugo nenapisano pravilo na tubu je, da ne ogovoriš nikogar. Samo v izjemnem primeru bo sopotnik ponergal sosedu — če naprimer s kovčkom več kot pet minut zadeva v njegovo koleno.
V vagonu se dogaja vse živo. Zjutraj imaš idealno priložnost za brezplačno demonstracijo nanašanja makeupa — od podlage pa do trepalnic. In to ni samo praksa mladenk, ki hitijo na kolidž. Tudi starejše ženske se mazilijo, češejo in parfumirajo kar vsem pred očmi. Briga njih. Teh ljudi najbrž ne bodo videle nikoli več, medtem ko so oni vseeno imeli priložnost opazovati njihovo preobrazbo iz grde račke v laboda.
Večina bi takšno dejanje pred svojim partnerjem vsaj na prvih nekaj zmenkih najbrž skrivala, na tubu pa si upajo vsem razkriti sebe. Njihova identiteta se bo že čez nekaj minut odpeljala…
Vzorci
Hipiji, študentje in tudi mladi, pretenciozni biznis wannabeji ob petkih zvečer švercajo s seboj pivo v papirnatih vrečkah. Turki se bašejo s smrdečim kebabom in nabijajo YouTube na ves glas. Poslovne ženske si sezuvajo špičake in vlečejo iz torbice odrešilne superge.
Takšnega razpona vzorcev obnašanja na slovenskih avtobusih ne doživiš — z izjemo vikend večernega nabijanja nemogoče glasbe najstniških priseljencev. Ti vedno hodijo okrog v grupah po štiri. Ali pa vidiš sem pa tja kakšno razposajeno mladičko, ki vedno hodi v paru s kolegico in z litrco ne moreta počakati do izstopa.
Podzemna, avto in kolo
Tube je drag ko pes, ampak zmešan je tisti, ki bi z avtom rinil v center. Poleg tega, da je treba plačati poseben davek za sam vstop z avtom v center, so parkirne hiše drage in redke, promet pa tako polžji, da lahko v njem izgubiš pol življenja.
Za stroške avtomobila Londončan letno porabi povprečno 6.700 funtov, tube pass pa stane 150 funtov na mesec. Ogromno, kljub vsemu, ne?! Ampak računica je precej logična.
Tudi v Londonu obstaja različica ljubljanskega BicikLJa — ki jo sponzorira banka Santander —, ampak vožnja med dvonadstropnimi avtobusi, tovornjaki, delivery skuterji po ozkih ulicah brez označene kolesarske proge se zdi precej riskantno početje.
Infrastruktura bicikla za izposojo se žal hitro konča izven cone 1. Če si namenjen dlje od strogega centra, torej v cone 2–6, bo treba konjička pustiti za seboj.
Vožnja z avtobusom je lahko prijetno doživetje, če so ceste prazne in če sediš v prvi vrsti zgornje etaže. Razgled je osupljiv in včasih tudi pretresljiv, saj imaš pogosto občutek, da se boš vsak hip zaletel v drevo, semafor, vogalno stavbo.
Šunder in the Park
Najbolj slikoviti sprehodi se ponujajo ob Temzi, v Kingstonu, Greenwichu in — če vas ne moti gneča — tudi po Camden Townu. Parki v centru so sicer zeleni, ampak težko bi rekla, da lahko greš tja načrpat energijo, saj so okoliške velikanske stavbe in šunder vse preblizu. Moja naj zelena oaza je zaenkrat Morden Hall Park. Od centra je precej oddaljen (cona 4), ampak se splača. Krasi ga tudi ljubek potoček. In Richmond Park, kjer lahko tekate z jeleni. Veverice so povsod prijazne. In če boste ponoči tavali po ulicah blizu proge, lahko srečate lisice.