Študija srednjega sloja: ena navadna, jebena, tesnobna mizerija

Zadnjič sem bral, da je na zahodu skoraj 80% ljudi nezadovoljnih s svojimi službami. To zveni precej statistično suhoparno in zato po krivici benigno. Toda resnica je v svoji resnici — resnici na ljubo — resnično obupna. Podatek namiguje, da je velika večina soljudi nezadovoljnih z več kot polovico časa, ki ga preživijo pri zavesti, torej budni.

Socialistični sistem je enoto delavnika razdelil na tri osmice: osem ur spanja, osem ur dela, osem ur prostega časa. V takratni jugoslovanščini se je tretji osmici ljubko reklo “kulturno uzdizanje”.

Zdaj pa si predstavljajmo testnega sodobnega človeka.

Boštjan

Naj mu bo ime Boštjan. Usoda ga je — recimo — iz daljne Štajerske pripeljala v Ljubljano. Tu je študiral, zabluzil faks, spoznal Mojco, zajebal kontracepcijo in si posledično začel iskati službo. In to redno.

Bil je vzgojen v vrednotah ležerne varnosti. Tako se spodobi in je edino prav.  

Ker ima nekaj malega tehniške izobrazbe, mu je bodoča tašča, ki je poznala direktorja, zrihtala službo v podjetju za uvoz rezervnih delov za tekoče stopnice in trženje avtomatskih vrat v trgovskih centrih. Zdaj je v kontaktu z vzdrževalci, išče kataloške številke ležajev, sornikov in tesnil, šteje zaloge, naroča dele, podpisuje dobavnice…

Ni bog ve kaj, je pa služba. In to redna: dela od 9. do 5., z malico in vožnjo mu na dober mesec znese malo manj kot jurja. Sobote so proste, službene zabave znosne.

Mojca

Mojca je svoj faks končala in je ekonomistka s prvim bolonjskim činom. Kot maturantka ni vedela kam, pa so jo doma prepričali, da je v poslu denar. In zdaj je, kar je.

Iskala je in iskala in iskala in jo naposled našla, redno krasotico — službo v poslovni stavbi veletrgovca v državni lasti. Poléti ji v pisarno, kjer administrira zaloge v skladiščih, sicer besno nažiga sonce, drugače pa je za zdržat. Plača je redna, tudi klimo so letos porihtali, napori niso preveliki. Če bo šlo vse po sreči in ne bo šla firma v maloro ali pod Hrvate, bo čez dobrih 30 let v pokoju.

Če pa se bo spretno vpletla še v socialno mrežo kolektiva, se zna zgoditi, da bo prav ona nadomestila Marjano, ki bo šla jeseni v penzijo. In ta Marjana zasluži reci in piši dobrega jurja mesečno.

Stanovanje v Dravljah

Mojca in Boštjan sta relativno dobro preskrbljena. V Dravljah sta kupila dovolj prostorno stanovanje, da imata Lan in Kia veliko sobo. Edino, kar moti, je zvok lifta. Lastniško gojišče novih pripadnikov srednjega sloja se namreč nahaja tik ob jašku. Naslednjih 20 let bosta za stanovanje odštevala približno 700 denarnih enot mesečno.

Sprva sta imela vsak svoj avto, a sta nato pretehtala, da je bolje imeti enega, pa tega boljšega in novega. Saj veste, zanesljivost in varnost sta tudi pomembni, navsezadnje nista več sama. Vzela sta passata, na zadek napisala Kia in Lan. Na mesec jima ta nuja scuza še slabih 300€.

Ker je Boštjan na pivu s premetenimi sodelavci pogruntal, da se ga najbolj splača menjati tik pred “ta velikim servisom za dizla” — saj v tem primeru s kupnino pokriješ polog za novega —, bo ta strošek večen.

Hurgada

Kaj pa kulturno uzdizanje in prosti čas? Med tednom ga je malo: po službi, vrtcu in šoli je treba z otroki, karticami ugodnosti in pikami vred v trgovino, zato se družina zares zbere šele ob večerji. Tej sledi druženje ob programskih stvaritvah Pro Plusa.

Med vikendi pa v alternaciji pokrivajo žlahto: kadar so na Štajerskem, obvezno osnažijo še avto, saj imajo Boštjanovi doma hišo s tlakovanim kvadrantom in vodnim priključkom nalašč za to početje. Če gredo k Mojčini mami, pa šimfajo politiko, saj bil njen stari zraven pri osamosvajanju.

Gledališkega abonmaja nimata, koncerti so dragi, kak kino pade tu in tam. Smučata ne več, ker je predrago, si pa vsako leto privoščijo deset dni oddiha. Lani so trofnili ultrapoceni last minute paket v Hurgadi. Kia je jahala kamelo, Lan je pa jokal.

Takole fletno se ima naša družinica. In marsikdo bo porekel, da gre njim še dobro.

Trenutek iskrenosti

Če pa smo za trenutek iskreni in damo roko na centralno kardiovaskularno enoto, je opisana idila wannabe srednjega sloja skozi Bokija in Mojo ena navadna, jebena, tesnobna mizerija. Če je to res mainstream, potem imamo odgovor, zakaj celotna družba vibrira v duhu brezjajčnega jamranja vseh, ki delijo ideale in vrednote z Boštjanom in Mojco.

Je to edina realnost, ki jo premoremo? Je to edina zveličavna zgodba, ki jo lahko dosežeta? Zakaj sta postala taka? Ju je stisnil v kót sistem? So ju ukanili starši? So jima prodali napačne vrednote in ideale? So ju prestrašili? Je kriv šolski sistem? Verouk? Oboje? Ali pa sta preprosto preveč komot in imata premalo poguma, da bi se osvobodila jarma štajersko-draveljske normalnosti?