Prebiti Deleuzov kliše: Moj dežnik ni lahko balon

3.2.2016 / 06:06 Komentiraj
Razlika med stereotipom in ritualom, spoštovanjem tradicije in ujetostjo vanjo, dediščino kot priložnostjo in bremenom.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Alešu, namesto razglednice.


Prevajam Deleuza, njegovo drugo knjigo o filmu, Podoba-čas. Izvirnik je izšel v Parizu 1985, samo dve leti po prvem zvezku Podoba-gibanje. V slovenščini pa bo drugi del sledil prvemu s 25-letnim zamikom. Vendar bo.

Užitek prevajanja je tudi v tem, da vidiš, kako nekatere datirane teze vzdržijo skozi čas — in ga celo presežejo in se zapišejo med modrosti.

Ker gre za knjigo, ki se ukvarja prav s časom in njegovimi filmskimi upodobitvami, je refleksivni moment prestajanja preizkusa časa še toliko zanimivejši. Na sto koncih me ima, da bi dokazoval Deleuzovo sodobnost in pogosto vizionarstvo, vidčevstvo — a za to bo priložnost v spremni besedi.

“Včasih pa je, prav narobe, treba narediti luknje, vpeljati praznine in beline, zredčiti podobo, ukiniti mnoge reči, ki smo jih dodali, da bi mislili, da vidimo vse. Da bi znova našli celoto, moramo deliti ali ustvariti praznino.”​ — [Fotografija: Gérard Ufreras/RAPHO.]

Festa svetoga Vlaha

Do tokratne kolumne pa me je zapeljala drobnarija, povezana s tem, da se dnevne podobe dela na dubrovniški kandidaturi za evropsko prestolnico kulture mešajo z nočnimi Deleuzovimi mislimi in besedami.

Moje kolege in kolegice tu travmatizira — dobesedno, do bolečine —, da njihov Dubrovnik vsi reducirajo na razglednico. O njem razmišljajo kot o razglednici, o njem govorijo kot o razglednici in hočejo ga tudi videti kot razglednico, ko ga obiščejo v živo.

Hkrati pa se v lastnem mestu veselo udeležujejo ritualov, ki se ponašajo s častitljivo, tisočletno tradicijo — in bodo zato nocoj, na predvečer feste svetoga Vlaha, vsi ponosno jedli “šporke makarule” (pašto z golažem).

Poskušal sem torej razumeti razliko med stereotipom in ritualom, med spoštovanjem tradicije in ujetostjo vanjo, med dediščino kot priložnostjo in bremenom.

In sem tudi jo — vendar šele potem, ko sem ponoči prevedel naslednji odlomek, v katerem Deleuze govori o klišeju.

Med klasičnim in modernim filmom

Toda najprej malo orientacije.

Kje smo? Na robu prehoda med klasičnim in modernim filmom, ko običajne čutno-gibalne vezi ne zmorejo več uprizoriti vseh premen sodobnega sveta, ko akcija ni več edini način soočenja z realnostjo, ko pogosto celo sploh ni možna.

Prvi pride na misel Rossellini, potem pa francoski novovalovci. Junaki njihovih filmov so postali vidci, sledijo vizijam ali pa vizije preganjajo njih. Temu ustreza nov tip podob, čistih optičnih in zvočnih podob, razvezanih veriženja akcije in reakcije.

Te podobe niso nujno nekaj posebnega ali izjemnega. Lahko je to čisto navaden vulkanski otok revnih ribičev (Stromboli), lahko je tovarna (Evropa 51) ali šola… In ne, ne manjka nam čutno-gibalnih shem, da bi prepoznali takšne reči, jih prenesli ali celo odobravali. Po njihovi zaslugi odvrnemo pogled, ko je preveč gnusno. Zatečemo se v resignacijo, ko je preveč grozno. Prisvojimo si, ko je nekaj prelepo.

Kaj je kliše

“In natanko to je kliše,” pravi Deleuze. “Kliše je čutno-gibalna podoba reči.” S tem sledi francoskemu vitalističnemu filozofu Bergsonu, ki je bil blizu našemu Edvardu Kocbeku, ko pravi, da ne zaznavamo cele reči, temveč je vedno zaznavamo manj: zaznavamo le tisti njen del, za katerega smo zainteresirani – zaradi naših ekonomskih interesov, naših ideoloških verovanj, naših psiholoških zahtev. Praviloma zaznavamo samo klišeje.

Če pa se te naše čutno-gibalne vezi zakrčijo ali razbijejo, kot se ustavi promet ali razbije avto, tedaj se lahko pojavi drugačen tip podobe: čista optično-zvočna podoba, po katere zaslugi vznikne stvar sama, dobesedno, v svojem presežku groze ali lepote, s svojo radikalno ali neupravičljivo naravo. Ni ji več treba biti “upravičena” — ne v slabem ne v dobrem. Kadar si podobi sledita, si ne sledita več zaradi podobnosti, zaradi “nejasnega razmerja med dvema jasnima podobama”. Prav nasprotno, treba je odkriti tiste razločene elemente in razpočena razmerja, ki se nam izmikajo v globini mračne podobe. Samo tedaj zmoremo iztrgati klišejem resnično podobo.

D. H. Lawrence

Deleuze pogosto citira D. H. Lawrencea, ki je pisal o “prepišnem kaosu”: ker nas je strah sveta okoli nas, si razpremo marelo, nanjo narišemo vsakovrstne klišejske podobe — in mislimo, da nas bodo branile pred svetom.

Toda resnični umetniki, pravi Lawrence, zarežejo v to marelo, spustijo noter dah prepišnega kaosa, kosovelovsko burjo, ki dviguje plašče, da ljudje letijo. To ni “moj dežnik je lahko balon”, to je prej “režem vaše marele, da sploh lahko diham — in da tu pa tam zadihate tudi vi”.

Deleuze nam v kratkem pasusu Podobe-časa razloži našo tragedijo hkratnega upodabljanja in klišeiziranja sveta: po eni strani podoba nenehno pada v stanje klišeja, ker je celo narejena prav zato, da bi ne zaznali vsega, da nam kliše zakrije podobo. Kakšna civilizacija podobe neki, pravi: v resnici gre za civilizacijo klišeja, kjer vse sile druži interes zakrivanja podob.

Po drugi strani pa si podoba hkrati nenehno prizadeva prebiti kliše. Ne vemo, do kod lahko pripelje resnična podoba: zato je pomembno postati vizionar ali videc. Ali pesnik.

Ni dovolj, da se zadev zavemo ali da nam drugače zaigra srce: včasih je treba ponovno najti vse tisto, česar ne vidimo v podobi, in vse tisto, čemur smo se odpovedali, da bi jo naredili “zanimivo”.

“Včasih pa je, prav narobe, treba narediti luknje, vpeljati praznine in beline, zredčiti podobo, ukiniti mnoge reči, ki smo jih dodali, da bi mislili, da vidimo vse. Da bi znova našli celoto, moramo deliti ali ustvariti praznino.”

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE