Največji uspeh Cerarjeve vlade je, da še ni padla
Da bo podpora vladi strmoglavila, je bilo po vseh debaklih — vsebinskih in komunikacijskih — pričakovano. Podobno velja za vse afere, ki rušijo še zadnjo trohico zaupanja javnosti v Cerarja in ekipo. Pričakovali smo jih in nismo ostali razočarani.
Skoraj ne mine dan, ko ne izvemo kaj novega o toku javnega denarja k različnim podsistemom — pa naj bodo to profesorji, učitelji ali občinski uradniki. Čeprav so to stanje podedovali, pa morajo predstavniki vlade — ker so tudi sami del uzurpatorske množice — braniti položaje in prakse.
In tu ni izgovorov: šlo je za sistemsko praznjenje državne malhe, del tega sistema pa so bili tudi ministri. Cerarjeva podpora Mramorju in Makovec Brenčičevi je samo legalizacija stanja. Medijski pogrom nad nekoč etičnimi in moralističnimi pridigarji, danes pa preračunljivimi politiki, je povsem na mestu.
A kdo je tu večji poraženec: Cerarjevi, ki z nahrbtnikom afer samo še hirajo, ali pa državljani, ki zaradi kompromitiranih ministrov ne bomo deležni sprememb?
Karikatura SMC
In to je najhuje. Imamo vlado, ki se z zadnjimi atomi moči oklepa položaja, namesto da bi vladala in pripravljala rešitve. Ranjeni, a ne tako, da ne bi preživeli, vendar dovolj onesposobljeni, da je uveljavljanje statusa quo na vseh področjih edino, kar še nekako zmorejo.
Mramor je bil vsaj na deklarativni ravni minister, ki ni želel razmetavati javnega denarja, danes pa je povsem brez politične moči in kot tak lahko ob naslednjih pogajanjih le prikima in podpiše ultimat kogarkoli že: sindikatov, javnih uslužbencev ali koalicijskih partnerjev.
V času, ko za reševanje naraščajočega števila problemov potrebujemo močno vlado, je to katastrofa. Če bi podpora vladi padala zaradi uveljavljanja reform in posledično boja s skupinami pritiska, ki se redijo na račun davkoplačevalcev, bi njihove napore podprli še vedno mnogi.
A podpora jim pada, ker delajo malo in še to slabo, njihova nesposobnost pa omogoča nadaljevanje starih praks, zaradi katerih so sploh prišli do stolčkov v DZ in na Gregorčičevi. Cerar in ekipa so zato karikatura predvolilne SMC — novi obrazi s starimi metodami vladanja.
Nakar še Möderndorfer — panika
A še tu imajo probleme. Prihod nepovezanega poslanca Janija Möderndorferja, nekdanjega člana cele vrste strank — ki jim je skupno kvečjemu to, da jih danes ni več —, pa problema opravilne nesposobnosti SMC in politične nemoči vladajoče stranke ne bo rešil. Kvečjemu nasprotno!
Sprejem novinca kaže na paniko stranke, ki je z odhodom enega od svojih poslancev k Dobovšku izgubila del koalicijske moči in je morala nadomestiti 46. glas, s katerim lahko tudi brez SD in samo z Desusom tvori večino v parlamentu. Še ena v vrsti kravjih kupčij, torej.
Ob vseh vladnih prigodah je zato pregled dela ministrov obsojen na leporečje in piarovske stavke o uspehih — čeprav minimalnih. Posledično je tudi rekonstrukcija vlade obsojena na propad: Cerar lahko žrtvuje samo svoje ministre, pa še med temi prav najbolj izpostavljeni — Mramor, Makovec Brenčič, Kolar Celarc — očitno uživajo zaupanje premiera. SD in Desus sta premočna, premier pa politično preveč šibek, da bi lahko izsilil kakršnokoli menjavo iz njihovih vrst.
Vse bo torej ostalo tako kot je. Ministri bodo popisali svoje rezultate in dosežke. Cerar ne bo imel težkega dela z branjem in vrednotenjem, saj lahko večina napiše samo to: “Še smo tu in že to je uspeh.”
To je sicer res — vendar samo za njih.
