Za vse so krivi drugi: attitude za na Peko čevelj

Žalosti me, ker večina ljudi v Sloveniji krivdo za svoje neuspehe pripisuje drugim. V šoli so mi šle najbolj na živce sošolke, ki so govorile, da jih učitelji ne marajo in da zato dobivajo slabe ocene. Nekatere so bile tako predrzne, da so primerjale svoje teste s tistimi, ki so dobili boljšo oceno, in trdile, da so napisale enak odgovor.

Morda sem imela samo srečo, ampak v šoli se mi krivica nikoli ni dogajala. Ker nikoli nisem sproti delala domačih nalog in sem bila pogosto neupravičeno odsotna, sem matematiko v srednji šoli vedno pisala slabo. Učitelj mi je zaključil zadostno. Prosila sem ga, ali si lahko oceno izboljšam. Dobila sem pet strani dolg celoletni test in ga pisala pet z eno samo napako pri imaginarnih številih (ki jih še vedno ne razumem).

Na koncu mi je zaključil štiri. Kar smejalo se mi je.

Hast du Feuer?

Pri nemščini pa se mi ni izšlo. Zaradi neupravičenih ur mi je učiteljica grozila s popravnim izpitom, čeprav testov nisem nikoli špricala. Imela sem nekaj trojk, nekaj štiric in celo eno petico. Ta petica ni bila upravičena, ker je učiteljica sredi testa odšla iz učilnice, mi pa smo iz učbenika prepisali nepravilne glagole.

Po pravilih bi mi zaradi neupravičene odsotnosti lahko brez pardona dala popravca. S težkim srcem, ker mi je bila tako antipatična, sem jo ponižno prosila za celoletni test. S pomočjo inštrukcij sem dobila štiri, v spričevalo pa dvojko. Glede na povprečje ocen bi se lahko pritožila, a sem bila raje vesela brezskrbnih počitnic.

Po nemško znam danes samo to: “Hast du Feuer?”

Pa kaj je z vami?

Na fakulteti je pritoževanje čez profesorje preraslo v obtožbe, da so pijanci in psihopati, ki študentom  brez razloga dajejo slabe ocene. “Ta profesor sploh ne ve kaj hoče.” “Tega sploh ni bilo v zapiskih.” “Tega med predavanji nikoli ni razložil.” “Zakaj se moramo to sploh učiti?”

Pa kaj je z vami, sem si mislila. Imate navedeno obvezno in dodatno literaturo. Popolnoma jasno je, da je za desetko potrebno preštudirati vse po seznamu. (To sicer ni bilo res, ker je pri večini zadostovalo le znanje s prosojnic in dobro znanje ene izmed knjig, navedenih v obvezni literaturi.) Kako malo je bilo potrebno znati za šest, si sploh ne upam povedati. Le kako niso dojeli sistema, v katerem je prvo obvezno gradivo vedno najpomembnejše!? Sram me je bilo za njih.

Na faksu nisem skoraj nikoli manjkala na predavanjih, ker sem vse požirala z zanimanjem. V srednji šoli seveda ne, ker razen profesorice zgodovine nihče ni znal narediti šolskih ur zanimivih. Koliko potenciala mladih — predvsem na naravoslovnih področjih — je uničenega zaradi slabih srednješolskih profesorjev? Veliko preveč, se mi zdi.

Davki in kapital

V službi je postalo še huje. Tukaj so vsi ostali krivi za vse, le sam posameznik za nič. Vodja najnižje enote pred svojimi podrejenimi vali krivdo na vodjo oddelka, vodja oddelka pred vodjami enot krivdo na področnega vodjo, področni vodja na vodjo financ, vodja financ pa na državo in visokimi dajatvami.

Na koga bi sicer valili krivdo, se sprašujem, če ne bi imeli prav v Sloveniji najvišjega davka na delo, zaradi česar nam prav nič ne pomaga, če imamo nižjega na kapital, ki ga pri nas skoraj nihče itak nima.

Peko in Zara

Večkrat se vprašam, kako si lahko vodja neke majhne enote dovoli zaničljivo, prostaško in neargumentirano govoriti čez predsednika uprave? Razumem, da se ne strinja s potezami, zato pa kot odrasli ljudje poznamo argumentirano razpravo. Ne, v našem podjetju kritike o drugih slišimo le na kuloarjih, ljudje pa se drug drugemu le prijazno smejijo. Nobene zdrave kritike v obraz, veliko grdih besed za hrbtom. Za bruhat.

Če si sposodim primer Peka. Direktor je rekel, da so proizvodnjo želeli preseliti v državo z nižjimi stroški, oblikovanje in vodenje pa pustiti v Sloveniji. Torej, davčni sistem je kriv, da nam gre slabo, z nami — oblikovanjem in vodenjem — pa ni nič narobe.

Mislim, kaj vam ni jasno? Vsako malo bolje oblečeno Slovenko vprašajte, zakaj čevljev ne kupuje v Peku. Zato, ker je grd dizajn. Ker so slabo in nemoderno oblikovani. Peku bi z njihovo obrtniško kvaliteto, z dobrim usnjem in z napisom Made in Slovenia zadostovalo že, če bi kopirali dve leti stare trende kar iz Zare.

Zara ni dober primer, je pa najbolj očiten. Nizkocenovni proizvajalci kopirajo trende od tistih, ki jih postavljajo. Na modne revije uveljavljenih oblikovalcev pošiljajo svoje agente, ki s telefoni posnamejo najnovejše trende iz modnih revij, oblikovalci pa že v istem trenutku pripravljajo replike.

Pri nas pa je kriv davčni sistem in previsoka cena dela. Da je to v Sloveniji problem, se popolnoma strinjam, ampak ne v primeru Peka. Njihovi čevlji so bili tako grdo oblikovani, da jih ni hotela obuti niti najbolj zagovedana Slovenka — pa jih je ogromno.

Slaba plača, še slabše delo

“Nihče me ne more tako slabo plačati, kot lahko jaz sam slabo delam,” večkrat slišim in v glavi se mi kar zavrti. Tega ne razumem. Podjetju gre slabo, delavcev je preveč, plače so veliko višje kot v drugih konkurenčnih podjetjih. Pa tudi če ne bi bile. Lastnik ima pravico znižati plače. Kadarkoli in brez razloga. Njegovo podjetje, njegov denar. Neupravičeno znižanje plač ga seveda naredi za slabega lastnika — ampak tudi delavca naredi slabo opravljeno delo za slabega delavca. Slabo opravljeno delo bi moralo biti za delavca, ki dela z umom, največja sramota.

Od več kot sto zaposlenih v podjetju, kjer delam, le dva ali trije za razmere, v katerih smo se kot tipična organizacija v tej panogi znašli, ne krivijo drugih. Radi imajo svoje delo, na lastne stroške obiskujejo zanimive konference. Večina drugih pa medtem ni pripravljena na nobeno spremembo v načinu dela, niti najmanjšo. Niti tiste ne, za katere jim vsi dopovedujejo, da so nujne.

Zakaj? Predlagane spremembe so po njihovem zagotovo napačen način. “Ko smo mi včasih tako delali, je šlo vse dobro…”

Oh, ja, ta včasih…