Adijo, Aleš. Nabralo se je in zadošča.

29.1.2016 / 14:32 Komentiraj
Bili smo mladi, ampak nori. Vsaj zgledali smo. Ampak če sem odkrit, Aleš Debeljak je bil vedno bolj pameten. Do včeraj.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Pozno zvečer je neznosno dobiti telefonski klic in izvedeti, da je umrl star prijatelj. Pa še na tak način. Še bolj neznosno pa ga je potem videti mrtvega, pokritega s plastično ponjavo. Pa čeprav na brezosebni, rutinski fotki, ki jo prenese samo internet.

Zakaj to sploh fotografirajo? Nismo vsi paparaci, forenziki pa še tem manj.

Fotografije smrti ne povejo nič. Še posebej, če so brez imena. Večini ne povejo nič, svojcem in prijateljem pa je neznosno.

Toda ta včerajšnja smrt na prekleti Peračici je imela ime. Ime ji je bilo Aleš. Aleš Debeljak.

Aleš Debeljak na zavihku svoje pesniške zbirke Imena smrti. Pripis je naknadno dodan. — [Mladinska knjiga 1985, zbirka Pota mladih.]

Dasein

Danes zjutraj sem šel malo izgubljen v knjižnico in na oddelku za poezijo poiskal Debeljakova Imena smrti. Knjižica iz leta 1985 — s spremno besedo Marcela Štefančiča, jr. — je bila sicer že njegova druga pesniška zbirka, vendar coming out angažiranega mladega intelektualca/pesnika. Knjiga, ki je ne bom nikdar pozabil.

Debeljak je že kot študent dal vedeti, da je pisanje — pisanje poezije ali esejistike, tankih ali debelih knjig, pa tudi kolumen — eksistencialna nujnost, tako rekoč Dasein.

Bili smo mladi, ampak nori. Vsaj zgledali smo. Ampak če sem čisto odkrit, ti si bil bolj pameten. Do včeraj.

Zakaj?

Listam Imena smrti in si razbijam glavo z vprašanjem: “Zakaj?”

V vsaki drugi pesmi si omenjal smrt. To me je takrat odbijalo. Smrti nisem razumel in o njej nisem razmišljal. Niti nisem čutil potrebe, da bi jo razumel in o njej razmišljal. Hotel sem biti intelektualec, nisem pa hotel biti pesnik.

Takrat seveda ni bilo vprašanje, ali zmoreš biti pesnik. Šlo je samo za to, ali to hočeš.

Moj odgovor je bil ne. Morda smo s tem opravili na nekem žuru, ko je pijan šaljivec od nekod potegnil Debeljakova Imena smrti in začel recitirati pesem Nabralo se je in zadošča s huronsko smešnim madžarskim naglasom. (In ne, to ni bil Luka Novak, da ne bo pomote.)

Dobri, stari časi: Pogovor s kolumnisti ob 20-letnici Teleksove rubrike Ura kulturne anatomije v restavraciji Vale-Novakove Trgovine s konceptom na Židovski ulici, 7. aprila 2006. Z leve Luka Novak, Aleš Debeljak, Marcel Štefančič, jr. in Marko Crnkovič. Manjka Stojan Pelko. — [Fotografija: Osebni arhiv/arhiv Založbe Vale-Novak.]

Teleks

Čeprav smo bili pod površino precej konfliktna in nekoherentna združba — kot kak boy bend, v katerem hočejo vsi biti frontmani, bodisi pevci ali lead kitaristi, ne znajo pa seveda handlati (namišljene) slave — me/nas je z Debeljakom zares zbližalo pisanje kolumen za Teleks (1986–87).

Razen Aleša in Marcela smo bili vsi absolute beginners. Je pa to bil vendarle nekakšen coming out za vse.

For the record: naslov rubrike Ura kulturne anatomije si je (prosto po Danilu Kišu) izmislil Aleš Debeljak.

V bistvu me je z Debeljakom to zbližalo za vedno. Če zdaj razmišljam za nazaj — in upam, da ob smrti ne idealiziram —, se mi zdi, da sem se takrat naučil, da v življenju ni treba nikogar gledati postrani ali prezirljivo, če se pri nekih bistvenih stvareh z njim pač razhajaš.

Naš David Foster Wallace

Na tihem sem te vedno občudoval, Aleš. Bolj kot sem bil pripravljen to priznati. Priznati sebi in tebi.

Ko si postajal uveljavljen pesnik, jaz to nalašč nisem hotel biti, ker sem vedel, da ne morem, in hvala bogu nisem niti probal. Ko si začel pisati knjige, sem se iz gole nevoščljivosti prepričeval, da je bolje pisati za vsak dan sproti.

Ti si bil naš David Foster Wallace. To ti je uspelo postati v večji meri kot meni naš Christopher Hitchens.

Nikoli ne boš vedel, da si bil v bistvu model, od katerega sem se pri pisanju per negationem odvračal, da sem lahko našel svojo prepoznavnost in svoj glas. V tvojem pisanju sem iskal pomanjkljivosti, da bi si lahko izmislil nekaj boljšega in izpadel bolj pameten.

Hvaležen sem usodi, da mi je dala vsaj toliko uvidevnosti, da nisem nikoli sesuval prijateljev. Tebe nisem, ker sem te imel rad. Hotel sem pisati bolje kot ti, vendar tako, da bi bila razlika vidna. Hotel sem biti tako domišljav kot ti. Hotel sem imeti tak smisel za samopromocijo kot ti. Tekmoval sem s tabo, ne da bi ti kadarkoli konkuriral (ali kaj šele ti meni). Vse svoje moči sem usmeril v dérèglement des tous les sens, v nekakšno načrtno, premeditirano cinifikacijo, da ne rečem dezintelektualizacijo.

Kaj pa Robert Frost?

In kam naju je to pripeljalo?

Ti si končal na mostu, ki ga nisi mogel prečkati. Hudiča, Aleš, ali je to bila ta tvoja “the road not taken”/“the road less traveled by”?! Spominjam se, kot da je bilo včeraj, ko si mi v Akvariju pri Filofaksu citiral Frosta. Bila sva v 1./2. ali 2./3. letniku, zvečer po kakšnem Kosovem predavanju. Si šel po bolj ali po manj uhojeni poti?

Nikoli mi ne boš povedal. Pa saj si tega niti ne zaslužim vedeti. Nima smisla. Sam moram ugotoviti. Ker pred mano je še dolga pot, pot novega, zapoznelega samospoznavanja.

Prekleta smrt, múdi se še dolgo.

Hvala in adijo, Aleš. Erica, take care.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE