Kanglerjeve solze v medijih. Za zjokat.
Ko je tožilstvo glede afere z radarji nepričakovano umaknilo obtožnico zoper nekdanjega župana Franca Kanglerja in trojico soobtoženih glede spornega posla z družbo Iskra Sistemi, so tekle solze.
Solze ganjenosti. Kanglerjeve solze. Solze človeka, zaradi katerega so se zgodile mariborske vstaje. Solze ob razglasitvi sodne odločitve glede radarjev, zaradi katerih so se pravzaprav začele. Solze, ki so za trenutek postavile pod vprašaj ves smisel vstaj.
A ne za Kanglerja: “To je bila gonja proti meni in verjetno gonja proti takratnemu predsedniku vlade Janezu Janši.”
Solze kot resnica zlaganosti
Pesnik bi rekel, da se je v eni sami solzi zgostila resnica zlaganosti vsega, kar se je takrat dogajalo. Solza je postala medijsko posredovana emanacija resnice, ki je končno prišla na dan — ja, Kangler je seveda o tem govoril — in začela figurirati kot čisti dokaz za teorije zarot, zlaganosti vstaj in režiranja stricev iz ozadja.
A tu je še ena težava. Govoriti o solzah je ponavadi že sámo po sebi gesta tabloidne prakse — prikazovanje vsebin s čustvenim nabojem, da bi uporabnike, bralce, gledalce čim bolj involvirali.
To hitro zaznamo že takrat, ko se uredniki in novinarji odločijo čustva postaviti v naslov. V Delu in Večeru in na 24ur in še marsikje so se: Kangler je zajokal. Kot da bi od njih moralo biti odvisno naše dojemanje realnosti.
Ker se nas morajo naslovi čustveno dotakniti, je najlažje biti neposreden in uporabniku medija postreči s čustvi drugih. Čustva izvabljajo čustva, ne dejstva. Kot rečeno že v naslovih.
Toda kakšno sporočilo so nam sploh želeli mediji servirati z navedbo, da je Kangler po umiku obtožnice proti njemu tako ali drugače zajokal?
Solzava sporočilnost
Odgovor je verjetno silno enostaven: še sami ne vedo, saj lastne pozicije niso reflektirali. Odsotnost mišljenja in interpretacije odpira prostore za tiho prevzemanje značilnosti tabloidnega diskurza, ki z velikimi koraki vdira tudi v polje resnega novinarstva.
Če nas hočejo z naslovi pritegniti, čustveno vplesti, zapeljati in privabiti h gledanju ali branju, neizbežno opuščajo vsebino in jo podrejajo formi. Novinarji uporabljajo vizualna in formalna sredstva čustvenega zapeljevanja. Na tem temeljita tabloidnost in senzacionalizem.
Kanglerjeve solze s tem nenadoma postanejo sporočilne same po sebi — še posebej, če jim ni dodan noben kontekst. Omogočajo čustvovanje in identifikacijo in ponujajo prehod od informiranja kot osnovnega poslanstva v sfero prostočasne zabave in čutenja.
Solze pač niso novica
Ne preseneča, da ni bilo skoraj nikogar, ki bi se dominantnosti čustvene naracije uprl in jo preusmeril v bolj bistveno, informacijski, vsebinsko plat zgodbe. To je dovolj neposredno opazil samo Tomaž Klipšteter v Dnevniku in bil malce zoprn do novinarskih kolegov:
“Francu Kanglerju se rosijo oči, je bil prvi ponedeljkov novinarski ‘čivk’ iz mariborske sodne dvorane. Solzavost nekdanjega župana Maribora je včeraj na naslovno stran umestil tudi časnik Delo.”
“Zaradi objav čustvenih izlivov bi morda komu padlo na misel, da se je v ponedeljek odpravila krivica nesrečnežu, ki je kot Martin Uhernik več let po krivici sedel v zaporu. Kangler pa seveda ni nedolžen slehernik, žrtev sistema, temveč eden največjih populističnih debelokožcev v državi. […]”
“Škoda, da na nedavni razglasitvi sodbe štirim vstajnikom ni jokal nihče od prisotnih. Ker jim je uspelo potlačiti svojo jezo in žalost, ni možna primerjava, ali so tudi njihove solze prvovrstna novica.”
Novinarjeva tovariška kritika kolegov je simptomatična. Zdi se, da je celo motivirala njegovo pisanje. Kar pomeni, da ga pri komentiranju ni motivirala analiza tožilkine odločitve ali posledic Kanglerjeve “oprostitve”, temveč najmanj tako intenzivno tudi nezadovoljstvo nad odzivnostjo drugih medijev.
V tem ima seveda prav: solze pač niso in ne smejo biti prvovrstna novica.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v sredo, 27. januarja, pod naslovom Kako misliti solze. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.
