Je suis Narodna galerija: svetel spomin na bogato preteklost

V umetniških inštitucijah je redko taka gneča, kot je bila v sredo zvečer v prenovljeni in razširjeni Narodni galeriji. Zdi se, da nihče ni manjkal na otvoritvi. Politiki, umetniki, direktorji kulturnih ustanov, sosedje, veliko meni neznanih ljudi, novinarji.

Narodna galerija je lepa, velika in svetla. Očarana sem se po njej sprehajala, si ogledovala umetnine, tudi tiste iz depojev in tujine. Vse so razstavili in me — nepoznavalko in ne pretirano ljubiteljico starejše umetnosti — zapeljevali. V Zlati dvorani in še kje sem si rekla, da če se še kdaj poročim, bi se prav tukaj.

V Narodni galeriji hranijo tudi spomine na čisto pravo meščanstvo. Na ljudi z denarjem, ki so se radi portretirali in ki so cenili, ustvarjali, donirali, podpirali umetnost. Soba Zorana Mušiča je dokaz več, da so še danes med nami. V sredo sem se počutila kot ponosna naslednica višjega meščanskega sloja. Svetovljansko.

Metropole

V Ljubljani se sicer redkokdaj tako počutim. Doslej je bil Dunaj najbližja metropola, ki mi je vzbujala ta občutek. V tujih krajih obiščem vse možne muzeje in galerije. To navdušenje sem prenesla tudi na domače in jih začela obiskovati. Že v času, ko so bile trgovinice, bari, restavracije za naše muzeje še znanstvena fantastika.

Kadar se mi bo na površje dvigovala grenka usedlina sedanje Slovenije, se bom zatekla v zavetje bogatega preteklega časa. V Narodno galerijo. Da me bo razsvetljevala — tako kot je razsvetljevala Ljubljančane na začetku. Ko so leta 1898 odprli Narodni dom, današnjo Narodno galerijo, je žarela. Dobesedno. Bila je prva elektrificirana zgradba v mestu.

Uvodni nagovor drži kot pribito

Na slavnostni otvoritvi sta bila tudi predsednik Republike in ministrica za kulturo. Kot se spodobi. Predsednik sicer ni rekel “je suis Narodna galerija”, je pa po zraku do mene odzvanjalo nekaj o sanjah in samopodobi.

Ministrica je natresla veliko številk, kar se mi zdi v redu. Bolje, da govori o številkah kot pa o umetnosti.

JBM se je baje zareklo in je namesto “Zavod za varstvo kulturne dediščine” rekla “Zavod za zdravstvo kulturne dediščine”. Možno, da zlobneži samo natolcujejo, ne vem.

Uvodni nagovor kot njen podpis in pečat je ohranila tudi tokrat. Vedno pozdravi “ljubitelje in ljubiteljice umetnosti”. V umetnosti smo res ljubiteljsko razpoloženi — in to vedno bolj. Še najbližje so nam ljubiteljski honorarji. Spominjajo na nek dodatek, ki bi bil ob dobrem plačilu za profesionalno delo čisto okej.

Profesionalizem dela ostaja, plačilo pa je amatersko. Uvodni nagovor torej drži kot pribito. Ironično.

Ker se nihče ni zahvalil Majdi Širca in Zoranu Jankoviću, sama popravljam to napako. Projekt prenove Narodne galerije se je začel v času, ko je bila ministrica za kulturo Majda Širca, Zoran Janković pa je poskrbel, da so telovadci odšli, in Narodni galeriji omogočil nov razstavni prostor.

Sinonim NG

Iniciacije so pomembne, ker začrtajo smer in dajo zagon, ki ga je potem potrebno samo speljati do konca. Resda so vmesne faze občutljive, čeri ne zmanjka. Da obnova poteka kot mora, je treba nad njo vestno in zagnano bdeti.

Barbara Jaki, direktorica Narodne galerije, je iz pravega testa. Ni sedela v pisarni in se ukvarjala s papirji. Bila je na gradbišču. Noben detajl ji ni ušel, po mojem jo pozna vsak gradbinec do zadnjega delavca. Natančna, vztrajna in uglajeno nepopustljiva. Če kdo, potem lahko ona mirno reče: “Je suis Narodna galerija”. Sinonim galerije je bila že prej. Prenova je bila speljana pravilno in zgledno.

To me je prešinilo, ko sem zapuščala Narodno galerijo in se ozrla proti Operi.

Iz mandata v mandat (duh išče pot)

Obnove kulturne dediščine so dolgotrajni procesi, ki se vlečejo čez več političnih mandatov. Minister ali ministrica, ki prereže trak, sta najbolj vidna, medtem ko na druge, ki so tlakovali pot do otvoritve, zlahka pozabimo. Če me spomin ne vara, je bil izjema  Žiga Turk ob otvoritvi KSEVT, ko je omenil zaslužne predhodnike z imenom in priimkom.

Poznavalka razmer je v sredino otvoritev NG komentirala z besedami, da “lahko gre ministrica zdaj na dopust, ker je prerezala vse, kar se je dalo prerezati”.

Res, konec je obnovitvenih projektov, kaj šele novogradenj v kulturi in umetnosti. V času Majde Širca sta bila redkordna tako kulturni proračun kot izplen pridobljenih evropskih sredstev za obnove. Uroš Grilc, ki mu sedanja ministrica nenehno očita, da ni naredil nič za pridobitev EU sredstev, je z razpisi poskrbel za zaposlovanje tudi na področju kulturne dediščine. Dober pretekli izplen iz Bruslja je obrodil sadove ne samo v Ljubljani (MSMU, Opera, Lutkovno gledališče, Plečnikova hiša), temveč tudi tudi po Sloveniji: Vitanje, Novo mesto, Vipava, Vipolže, Celje, Ptuj, Divača, Brestanica, Maribor — če naštejem le nekatere.

Prosim vsaj za skice

Kaj pa je zdaj v načrtih, vizijah, povojih? Reorično vprašanje. Zaenkrat zgolj obnova ne najbolj nujnih členov v različnih zakonih. Lahko je mrcvariti papir z najrazličnejšimi kvotami, ker koalicijski glasovi potrdijo na področju kulturne politike prav vse. Četudi vmes bentijo in so kritični do koalicijske ministrice, so v ključnem trenutku vedno za.

Skice umetniških akademij in novega Nuka, ki so te dni zaokrožile, vidim samo kot skice. Veliko sem jih že videla v preteklih letih. Prenova zastarele in načete Drame je sicer vključena v seznam projektov v predlogu Zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe v kulturi. Lepo prosim za skice, da si jo bomo zarolali vsakič, ko z govorniškega odra grmelo o prioritetah. 

Se vidimo v Narodni galeriji, svetlem spominu na bogato preteklost.