Poskušaš. Se pobereš, ko padeš. Vsakič. Najboljše življenjsko poslanstvo.

Nekaterim uspeva, da živijo brez posebnega cilja, vsak dan sproti, carpe diem. Drugi to zlajnano reklo uporabljajo na proaktiven način in se trudijo iz vsakega dneva izvleči največ zase in za druge. Obstajati samo zato, ker pač obstajamo, je po mojem premalo. V življenju — pa če je še tako enolično — je treba najti višji smisel.

Pri tem pa še zdaleč ne ciljam na religiozna prepričanja, ampak samo na dejstvo, da človek potrebuje cilj, da mu sledi. Pravila in načela, ki se jih drži in ki ga držijo pokonci. Po mojem je samo tak samorealiziran človek v resnici srečen človek. Torej tak, ki dela, kar rad dela, je v tem dober in ga to na(d)grajuje vsak dan.

Spanec brez agonije

Ste že našli svoje življenjsko poslanstvo? Ste našli strast, ki vas zjutraj postavi na noge in zvečer požene v spanec brez agonije?

Obstaja prepričanje, da so tisti, ki delajo to, kar jih veseli, redki srečneži. Veliko jih trpi v neki bedni službi, ki pa je za preživetje nujna. Nikoli se niso spraševali, kaj želijo, saj je bilo mišljenje, da je mogoče biti uspešen na področju, za katerega si talentiran ali pa te vsaj močno zanima, prepovedano. Nekateri se z leti sprijaznijo, da jim ni namenjeno (u)slišati svojega klica in najdejo uteho drugje: v ljubezni do družine, v stikih s prijatelji, v hobijih…

Košček, ki zaključi celoto

Priznam, da so lahko vsi moji odnosi v življenju še tako cvetoči in radostni, ampak če se ne bi mogla ukvarjati z gledališčem, bi vedno nekaj manjkalo. Tisti košček, ki zaključi celoto.

Problem je v tem, da strast ni dovolj. Zanimanje ni dovolj. Treba je non stop delati, se razvijati, šele potem nastopijo priložnosti. Uspeh zame ne pomeni veliko zaslužiti. Če bi bilo to res, potem lahko kar takoj priznam, da sem neuspešen umetnik. Zato mi gre zelo na živce, kadar sem postavljena v okoliščine, ki predvidevajo, da lahko delaš zastonj — saj vendar delaš s strastjo! Ni res. Vsakdo ima pravico biti primerno plačan glede na svoj talent, izobrazbo in energijo, ki jo vloži v določen projekt.

Kaj se morate vprašati?

Edina stvar, ki se mi ne zdi primerna, da bi jo cenovno ovrednotili, je duhovnost. Nekateri pomagajo ljudem zastonj, poleg rednega poklica, ker je to pač njihov klic. Super. Ne nasedam pa tistim, ki sami niso praktično dosegli nič, pa se okličejo za “life coache” in ti za konkretno plačilo pomagajo najti življenjsko poslanstvo. Kako že?! Kako vejo, kdo si? Kako vejo, kaj si zares želiš? Morda ti lahko povejo, kako uresničiti cilje, ampak to lahko dosežeš na veliko poceni ali celo brezplačnih načinov. Najboljša je… — pot vase.

Stvar je v  bistvu zelo preprosta. Vprašati se je treba:

• Kaj nam riše nasmeh na obraz?
• Ob katerih aktivnostih pozabimo na čas?
• Katere dejavnosti nam dajo občutek, da smo pomembni?
• Za kaj drugi običajno iščejo našo pomoč?
• Kaj bi pogrešali, če tega nikoli več ne bi mogli delati?
• Česa se bojimo (ker mislimo, da nismo dovolj dobri)?
• O čem razmišljamo v prostem času?
• Katere so naše najpomembnejše vrednote?
• Kaj nas je navduševalo kot otroke?

Kaj je uspeh?

Uspeh zame pomeni, da si daš priložnost, da slediš svojim sanjam, četudi razmere niso rožnate.

Mislim, da veliko slovenskih samostojnih umetnikov ve, o čem govorim. Če bi gledali na denar, bi kaj hitro obupali. Ampak včasih so druge stvari veliko bolj nagrajujoče: noben denar ne poplača občutka, ko igralci z veseljem in zagonom podajajo tvoj dialog in ko občinstvo v predstavi vidno uživa, sodeluje, se krohota… To štejem za osebni uspeh in seveda kolektivni uspeh ekipe, ki dela določeno produkcijo. Občutek, da si koristen. Občutek, da je zaradi tvojega dela neko drugo življenje za hip obogateno.

Počitek utruja

Zadnjič sem na sprehodu ujela pogovor med starima zakoncema, mož se je ravno upokojil. Ženi je rekel: “Kar naprej sem utrujen. Od nedela. Ne vem, kako bom to preživel. A veš, da veliko ljudi umre v prvem letu po upokojitvi?“

To me je pretreslo. Človek, ki je vse življenje delal, ima zdaj končno čas, da si odpočije — pa ga to utruja. Očitno je delal nekaj, kar ga je veselilo. Veliko upokojencev najde nove hobije in izzive, ko pustijo službo za seboj. Verjamem, da tudi za druge ni nikdar prepozno, da bi začeli iskati svoje sanje. Vedno je pravi čas, da spremenimo smer, da rečemo adijo bednim poklicem in/ali situacijam, ki nas onesrečujejo in jemljejo voljo do življenja.

Ženska pri osemdesetih, ki izvaja jogo. Ata pri sedemdesetih, ki prvič teče maraton. Gospod, ki je začel hoditi na dramske delavnice pri šestdesetih. Gospa, ki se je s petdesetimi vpisala na faks in ga tudi uspešno dokončala. Moški, ki je pri štiridesetih pustil dobro plačano službo in odšel potovat okrog sveta. Punca, ki je pri tridesetih začela plesti puloverje. Fant, ki se je pri petindvajsetih naučil plavati. Italijan, ki se je pri triindvajsetih naučil angleščine.

Na začetku se zdi vse grozljivo in nemogoče. Ko pa se enkrat poglobiš in vztrajaš, se svet začne odpirati in vedno bolje se počutiš v svoji koži že samo zato, ker poskušaš. In se pobereš, kadar padeš. Vsakič. To je najboljše življenjsko poslanstvo.