Obnovljena in razširjena Narodna galerija je spomenik dr. Anici Cevc
Kompleks Narodne galerije bo po obnovi namenil razstavni dejavnosti skoraj 4.000 kvadratnih metrov, v primerjavi s prejšnjimi 2.294. Površina prvotnega Narodnega doma je obsegala 4.665 kvadratnih metrov, medtem ko dandanes celotni kompleks — Narodni dom ob Cankarjevi (1896), Ravnikarjev prizidek ob Puharjevi (1993) in Sadar–Vugov povezovalni trakt (2001) — meri že 12.670 kvadratnih metrov.
Danes se vsi veselimo novih prostorov in nove, obogatene stalne zbirke. Zanjo se že zanimajo direktorji muzejev po vsej Evropi. Mnogi so že napovedali obiske iz vodilnih centrov evropske likovne kulture. — [Fotografija: Marko Crnkovič.]
Begićeva Cevčeva
V dolgem slavnostnem programu, ki se bo začel ob 19. uri, se bodo poleg predstavitve novih prostorov — obnovljenih ali na novo pridobljenih — ter ogleda vseh na novo postavljenih zbirk s posebno slovesnostjo in hvaležnostjo spomnili dolgoletne direktorice dr. Anice Cevc (1926–2011).
Cevčevi bodo odkrili doprsni kip, delo priznanega akademskega kiparja Mirsada Begića. S tem bo dopolnjena zbirka portretov vizionarskih direktorjev, pobudnikov, podpornikov in umetnikov, ki so si prizadevali, da bi v Ljubljani zgradili — in razširili — Narodno galerijo.
Dr. Anica Cevc (1926–2011), direktorica Narodne galerije (1965–91), in njen doprsni kip Mirsada Begića, bron. — [Fotografiji: Arhiv Narodne galerije, Marijan Zlobec.]
Prijatelj, Mantuani…
O tem je sanjal že akademik dr. Ivan Prijatelj leta 1905, ki ga še ni na seznamu pobudnikov Narodne galerije in še nima portreta.
O tem tudi sanjal — in zbiral slike, kipe, grafike in risbe — slavni, v svetu nasploh najbolj znani Slovenec tistega časa na umetnostno- in glasbenozgodovinskem ter muzikološkem področju dr. Josip Mantuani.
Mantuani je bil direktor Deželnega muzeja, danes Narodnega muzeja. Tudi njegovo obeležje v NG še manjka. Prve zbirke so nastale iz tistega, kar je on zbral in evidentiral, ne pa nek dr. Izidor Cankar. In ker je Mantuani kritiziral tako Cankarja kot Steleta, sta mu oba do groba zamerila.
Anica Cevc je morala marsikaj požreti
Prenova Narodnega doma je samo en del predstavitve, podrobnejša zgodovina s celotno kronologijo dogajanja pa še čaka pošteno, ne rivalsko, zavistno, polemično, ljubosumno oceno, ne na podlagi delnih, zamolčanih, spregledanih, selekcioniranih, cenzuriranih dejstev.
Dr. Anica Cevc je morala marsikaj požreti in je prav gotovo vedela stokrat več kot je kdajkoli zapisala. Morda je povedala kaj več, kadar je bila dobre volje. Vedno pa je bila zelo pogumna.
Narodno galerijo je imela neizmerno rada. Obnovo galerije in še posebej preselitev sokolske telovadnice si je od nekdaj želela, a se je vedno zdelo, kot da to ni mogoče.
Na neki tiskovni konferenci v NG — mislim, da je šlo za Ažbetovo razstavo —, je Katarina Ambrozić iz Beograda naglas rekla: “Zakaj ne štrajkate? Telovadnica se mora izseliti!”
Danes se vsi veselimo novih prostorov in nove, obogatene stalne zbirke. Zanjo se že zanimajo direktorji muzejev po vsej Evropi. Mnogi so že napovedali obiske iz vodilnih centrov evropske likovne kulture.
Problem lastništva
Na tiskovni konferenci, ko je slavni slovenski tenorist Anton Dermota Narodni galeriji podaril Ljubljano v snegu Matije Jame, ki jo je kupil na avkciji na Dunaju. Kot je bil tedaj običaj, sem velikega pevca nagovoril s “tovariš Dermota”. Dr. Cevčeva je zardela in me popravila: “Gospod Dermota”.
Po koncu konference, ko sva ostala sama, je sliko obrnila in na hrbtni strani platna pokazala številko: ”Vidite?” je rekla. Slika je bila ena od tistih s seznama zaplenjenih del po 2. svetovni vojni.
Vem, da je dr. Cevčeva morala pogosto na sodišče zaradi slik, za katere se je tam dokončno izkazalo, da niso bile zakonita last Narodne galerije, ampak so bile zaplenjene družini Hribar na gradu Strmol in so jih morali vrniti. Vedela je, kako je bilo s slikami in kipi iz Federalnega zbirnega centra…
V njenem času je Narodna galerija pridobila veliko dragocenih slik in kipov, pri čemer sta direktorici pomagala tako njen mož dr. Emilijan Cevc (1920–2006) kot dr. Ksenija Rozman, ona še posebej pri sodelovanju s svetovno znanim italijanskim umetnostnim zgodovinarjem dr. Federicom Zerijem…
Ne vem, ali je dr. Anica Cevc pisala kakšne spomine ali dnevnike. Najbrž pa so si njeni tesni sodelavci beležili, kaj jim je pripovedovala.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu v ponedeljek, 25. januarja, pod naslovom Narodna galerija v spomin dr. Anici Cevc. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.
