Slovenija na liniji Poljske, Madžarske, Hrvaške

Kdor je videl igralko Uršo Raukar, ko je na Markovem trgu prvo jutro po prisegi hrvaške vlade bentila proti novemu ministru za kulturo Zlatku Hasanbegoviću — sicer v obraz nesojenemu podpredsedniku Ivanu Lovrenoviću, ki je na koncu glasoval proti vladi, katere podpredsednik naj bi bil —, se je moral spomniti Drage Potočnjak, ki je z enako vnemo pred Cankarjevim domom pričakala dr. Žigo Turka pred podelitvijo Prešernovih nagrad, prav v dneh prisege Janševe vlade 2012.

A osnovni razlog protestov slovenskih kulturnikov tedaj je bil vsebovan že kar v nazivu Turkove funkcije: minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. Kulturno ministrstvo je bilo za eno leto “ponižano” praktično na direktorat, medtem ko upravljanje državnega sekretarja, ki je za davek na “vitko vlado” shujšal prav kulturo, ni bilo nobeno posebno presenečenje.

Dr. Primc

Prava zgodovinska primerjava novega hrvaškega ministra pa ni z dr. Turkom: če pogledamo za nazaj, je bolj na mestu primerjava z dr. Simonitijem. Če pa (žal) pogledamo naprej, jo bomo najbolje ponazorili z nemogočo domačo izbiro med dr. Jožetom Dežmanom in — stavimo, da kmalu dr. — Alešem Primcem.

Gremo po vrsti. Kadar se desnica po “zgodovinski” zmagi polasti oblasti — kot Janševa koalicija 2004 po dolgoletni vladavini LDS ali Karamarkova z Mostom podprta Domoljubna koalicija na Hrvaškem zdaj —, začuti neutolažljivo potrebo, da skozi kulturo popravi stvari ne le za naprej, ampak tudi za nazaj.

Zato je zelo priročno zaupati resor zgodovinarju. Zgodovinar lahko retroaktivno upraviči ne samo lasten predvolilni refren — fašisti, komunisti, isti, isti, isti: ergo, lustracija —, ampak krepko poseže tudi v splošnejšo interpretacijo zgodovine.

Obiteljaši

Zato so Hasanbegovićevo skeptičnost do antifašizma, ki je po njegovem samo “cover” za selektivno subvencioniranje levičarjev, nezmožnih soočenja z lastnimi totalitarnimi predhodniki, pričakali na nož. Oziroma, še bolj brutalno, s krsto pred ministrstvom. 

A v resnici Hrvaška (spet enkrat) ni za nami, ampak pred nami.

Če bi zaradi specifičnega interesa dr. Hasanbegovića za žrtve povojnih pobojev — nenazadnje je bil namestnik poveljnika častnega Pliberškega voda — bodočega ministra zgodovinarja Janševe vlade iskali v dr. Dežmanu, bi se zmotili. Spregledali bi namreč, da je dr. Hasanbegović svojih 15 minut slave (poleg govora v Pliberku) doživel ob boku hrvaške Metke Zevnik, ki sliši na ime Željka Markić.

Ta je pred dvema letoma na Hrvaškem dobila referendum o tem, da je edina zakonska zveza zveza moškega in ženske. “Obiteljaši”, kot jim pravijo moji hrvaški prijatelji, od takrat močno krojijo ideološki diskurz in so pomagali Karamarku — skupaj z veterani s Savske ulice — premakniti polje tako daleč na desno, da se je še Milanović ujel na limanice, ko jim je skušal slediti “po poteh Franja Tuđmana”.

Zastave in marele

No, in zdaj si predstavljajte, da pravičnik, ki je premagal vsa sodišča na Slovenskem pred osamosvojitvijo in po njej, po veliki zmagi nad Cerarjevo koalicijo pogleda malo širše naokrog, kdo vse mu je vihtel zastave (in marele) pod oknom sodišča in zapora, na TV soočenjih in info portalih.

Enter Aleš.

Takšen bo njegov prvi javni nastop:

“Vsa poštena Evropa je že dojela, da sta fašizem in komunizem dve največji zli 20. stoletja, le pri nas še častijo Tita in rdečo zvezdo. Dokler ti ljudje ne bodo izključeni iz javnega življenja, ne bo resničnega napredka niti blaginje. Poglejte Poljsko: po lustraciji so takoj postali najuspešnejša nova članica EU. Da o tem, da je edina prava zakonska zveza zveza moškega in ženske, sploh ne govorimo.”

Cerar kot Milanović

S tem, ko pri nas Cerar ponavlja Milanovićevo napako in na radikalizacijo diskurza odgovarja s premikanjem slovenskih meja in pregrad proti desni in s sporno zamenjavo resnične, nepopustljive politične etike s solzavim moraliziranjem, nas v resnici pripravlja za neoevropsko druščino Poljske (z nadzorom medijev in elektronske pošte), Madžarske (z bodečo žico in črnosrajčniki na ulicah) in Hrvaške (z blagoslavljanjem braniteljskih prostorov, da bi izgnali levičarski komunistični duh in s črnosrajčnikom Glavašem, ki v Saboru podpira novo vlado).

Cerar morda misli, da bo ostalo pri dobrikanju Orbánu. A naj ga ne skrbi. Njegovo delo bo z veseljem opravil Janez Janša.

Glas več, karta več

Zato je treba pozorno pogledati, na katerih “avtentičnih” lokalnih izkušnjah bo zrasel slovenski Most in na katere “pristne” civilne iniciative se bo prilepil Primčev homofobni diskurz.

Tam bodo namreč iskali “glas več” za veliko desno, zgodovinsko in zgodovinarsko zmago. Tam bodo ponujali “karto več” za povolilni pir.

Ker ne pozabimo: hrvaški analitiki so si edini, da si je Karamarko ob vseh možnih vetih predsednika vlade in koalicijskega partnerja in ob odpovedi nekaterim ključnim starim kadrom do konca prizadeval, da bi tri najbolj radikalne kadre namestil na položaje ministrov vojnih veteranov, obrambe in kulture. In da mu je to tudi uspelo.

Enter Janez.