Kdor ne krade, ni Slovenc? Ne. Slovenc ne krade, ampak redistribuira.

Pretekli teden je dal nekaj domislekov, za katere je mogoče z gotovostjo trditi, da bodo postali del slovenske folklore. V širšem smislu. 

Folklora bo najprej postal Cerarjev domislek o tem, da je Slovenec. Ki ne jamra. Ampak išče rešitve. Ta je že postal tržno blago. Seveda v posrečenih predelanih različicah. Je že natisnjen na majice. Ki bodo šle za med, to sploh ni dvoma.

Gre za eno od značilnosti slovenske politične kulture: da neidentificirani posamezniki z inteligentnim humorjem posegajo v politiko in politično življenje tako, da izpostavijo bistvo političnih dogodkov. In predelava neposrečenega Cerarjevega slogana je vsaj v tistih različicah, ki sem jih videla, zelo dobra. Včasih celo odlična.

Ljudi smo, dogovorićemo se!

Kar sicer ni bilo težko. Cerarjeva ugotovitev, da Slovenec išče rešitve, je namreč netočna. Res je nekaj drugega: Slovenec išče nekoga, ki bo namesto njega poiskal rešitve. Zanj poskrbel. Ga zavaroval. In sploh. Slovenec nikoli ne išče rešitev sam. On hoče biti rešen. Tako kot v praksi Cerar.

Podobno lucidni humor lahko najdemo na delu tudi v drugi misli, ki je ta teden zakrožila po Sloveniji. In ki se glasi: “Kdor ne krade, ni Slovenc!” Misel je otrok izplačevanja dodatkov na stalno pripravljenost, vedênja obeh v to prakso vpletenih ministrov in razkritja kraj državnega sekretarja. Ter razkritja, da si je ministrica za izobraževanje Maja Makovec Brenčič dala za svoje delo na Nakvisu izplačevati mastne denarce. Kar seveda marsikaj pove o njej. A tudi o Nakvisu. Ki je — kot vemo tisti, ki delamo na slovenskih univerzah — domačijska združba. Enako kot ARRS. In podobni instituti. Ki delujejo, skriti za birokratskimi pravili, po domačijskih pravilih. Torej po logiki: “Dajmo se zmenit!”. In: “Dajmo poskrbet za naše!”

Čakanje na delo

Za strogim formalizmom pravil in birokracije se namreč skriva prefinjena in perfidna domačijskost. Ki je poskrbela, da so birokratska in druga pravila napisana tako, kot članom domačije najbolj koristi. Seveda preživetveno. In zato tudi finančno. In ki se nato, kot smo videli iz honorarjev gospe ministrice, udejanja tudi v praksi. Ob jasni drži tistih, ki jih nagrajuje: da namreč s tem ni nič narobe. Saj je vse po pravilih. 

Saj so bili plačani za svoje delo. Enako kot z dodatkom za stalno pripravljenost. Le da dodatek za stalno pripravljenost sploh ni namenjen plačilu dela. Ampak plačuje čakanje na delo. Če smo natančni. Verjamem, da bo ministrica za izobraževanje kmalu postregla s pojasnilom, katero delo oz. nedelo je bilo z denarci, ki jih je prejela od Nakvisa, plačano. V to ne gre dvomiti. Saj je gospa ministrica prava Slovenčica.

Skrivnost slovenske redistribucije

A vrnimo se k ugotovitvi, da kdor ne krade, ni Slovenc. Oz. k temu, v čem ta misel, kljub svoji lucidnosti in simpatičnosti, zgreši. Zgreši v tem, da ne dojame, da pri vseh omenjenih in še premnogih drugih praksah v resnici ne gre za krajo. Vsaj ne iz slovenskega zornega kota — in ne, če te prakse opisujejo tisti, ki so jih prakticirali.

Omenila sem že, da ljudje v domačijskem produkcijskem načinu (DPN) — torej načinu ekonomske in socialne organizacije, ki je značilen za poljedelske družbe in zato za večji del zgodovine tudi za Slovence — jemanja dobrin, še posebej preživetvenih, od tam, kjer jih je preveč, in dajanja tja, kjer jih je manj, ne dojemajo kot krajo. Ampak kot redistribucijo. Redistribucija je razumljena kot moralna praksa. Zato je normalno in moralno, da posamezniki in socialne skupine jemljejo preživetvene dobrine tam, kjer jih je več. In jih redistribuirajo tja, kjer jih je manj. In denar je preživetvena dobrina.

Refevdalizacija

To smo lahko videli na delu že pri Mramorju. V njegovih prvih reakcijah v zvezi z dodatki za stalno pripravljenost. Enako je na delu pri ministrici za izobraževanje. Ki vedno pove, kadarkoli je ugotovljena kakšna njena praksa grabljenja denarja, da ni naredila nič narobe.

In če na celo stvar pogledamo s stališča logike DPN, s praksami redistribucije preživetvenih dobrin res ni nič narobe. Še posebej zato, ker se v DPN ne nagrajuje delo, ki ga je kdo opravil. Kaj šele količina in kvaliteta njegovega/njenega dela. Ampak članstvo v domačijski skupini.

V tem smislu je razglabljanje o tem, kakšno delo so Mramor, MMB, dekani in drugi naredili za denar, ki jim je bil izplačan, zgrešeno. V DPN ni plačano delo. Ampak članstvo v domačiji. To so si plačevali. In niso bili edini.

Tu se nam ne vrača nepoštenost. Čeprav zanjo gotovo tudi gre. Kar se nam tu vrača, je tradicionalno delovanje Slovencev v tradicionalnih slovenskih družbenih odnosih.

To vračanje ima ime: reče se mu retradicionalizacija slovenske družbe. In kot so ugotovili antropologi postsocializma, retradicionalizacija poteka v vseh postsocialističnih družbah. Slovenija ni izjema. Vračamo se torej v preteklost. In to ne tisto socialistično. Vračamo se dlje nazaj. V fevdalizem. Mramor & Co. so namreč nosilci refevdalizacije. Tam je slovenska različica DPN zares doma.