Delo, DNS, FDV proti PR bavbavu Knafelcu

Imenovanje PR strokovnjaka Gregorja Knafelca za v. d. odgovornega urednika Dela kot rečeno ni dvignilo veliko obrvi —, je pa vendarle povzročilo kurjo polt mnogim ali vsaj najglasnejšim iz medijskega ceha.

Kar je logično. Za ortodoksne novinarje in urednike ni hujšega bavbava od piarovca.

Za začetek se je oglasilo Društvo novinarjev Slovenije — všeč mi je ta njihova samozavestna domenska končnica .com as in commercial! — in pod bombastičnim naslovom Lastnik Dela ima težave z razumevanjem vloge medijev objavilo naslednjo modrost:

“Razumemo potrebo po prestrukturiranju in reorganizaciji uredništva, a takšne procese bi moral voditi visoko usposobljen novinar oziroma urednik, profesionalec, zavezan novinarski etiki in standardom, ki bi obenem predstavljal tudi požarni zid pred morebitnimi poskusi lastniških posegov v novinarsko vsebino. Z imenovanjem Knafelca, ki izhaja iz upravljalskih struktur družbe FMR oziroma skupine Kolektor, je ta požarni zid porušen.”

Za in proti in proti

Potem se je na Facebooku oglasil še Marko Milosavljevič s katedre za novinarstvo, cinično rekoč: “Piarovci so najboljši uredniki in zagotovilo za neodvisen medij in neodvisno novinarstvo.”

Nazadnje pa še ibidem Dejan Verčič, Milosavljevičev kolega s FDV — seveda ne z iste katedre, ampak s tiste za tržno komuniciranje in odnose z javnostmi:

“Imenovanje Gregorja Knafelca za [v. d.] odgovornega urednika Dela je sprožilo vihar v kozarcu vode. [DNS] je izrazilo zaskrbljenost, ker ‘na mesto prvega človeka prihaja v uredništvo nekdo iz [sic!] nasprotne strani’. Marko Milosavljevič je pikro zapisal: ‘Piarovci so najboljši uredniki in zagotovilo za neodvisen medij in neodvisno novinarstvo. Seveda. Pred Delom je svetla prihodnost.’ Pričakujem, da bodo isti odslej enako zaskrbljeni, ko bo spet kak novinar ali urednik potoval v obratno (‘nasprotno’) smer, kar v naši državi ni redek pojav. Prav tako pričakujem, da bodo kolegice in kolegi na Katedri za novinarstvo nehali študentom obljubljati, da jih usposabljajo tudi za delo na področju odnosov z javnostmi (nad katerimi se tako radi javno zmrdujejo).”

“Gregor, tebi in Delu pa želim vse najboljše in da obrnete kakovost, branost in prihodke navzgor.”

Najs. Touché…

In da ne bo pomote, napako “iz nasprotne strani” v omenjenem citatu je zagrešilo Društvo, ne Verčič. Precej bedno, da novinarska instanca ne zna prav uporabljati predložnih parov iz/v in s, z/na. Otroci se to učijo v 4. razredu OŠ.

O, ne, ščuke pa ne? O, ja, pa ja!

Ali je upravičeno domnevati, da bo Knafelc na Delu funkcioniral kot ščuka med krapi — pardon, racami?

Zaželeno bi vsekakor bilo. Jasno je, da je na Delu zaposlenih preveč novinarjev in urednikov — in angažiranih preveč zunanjih sodelavcev. Zapisal sem že, da poskusite “za trenutek odmisliti socialno solidarnost nasploh in začnite razmišljati o rentabilnosti slovenskih medijev […] ne v smislu nujne, plemenite informiranosti, temveč v smislu gole ekonomike”.

Zdaj ni čas za trmo in nepopustljivost na uredniških in novinarskih okopih. Mediji so ekonomsko preveč ogroženi in profesionalno preveč kompromitirani, da bi se še naprej pretvarjali, kot da ni nobenega drugega stališča razen njihovega iz preteklih desetletij, ko so se valjali v denarju. Zdaj je čas za dogovarjanje, da ne rečem popuščanje. Vsaj v tem smislu, da si nalijejo čistega vina in pogledajo resnici v oči.

Če bi bil to idealen svet, bi imeli vsi službe, z novinarji na čelu. Ampak žal ni. In žal to razumejo v vseh drugih panogah — s stiki z javnostmi vred — bolj kot v medijih.

Ni fer in ni pametno

Niti ni fer človeka, ki ga sploh ne poznamo, v nič devati, kot da je zadnji cepec — ker pač prihaja iz faha, ki ga novinarji v glavnem prezirajo. Brez pravega razloga. PR ima svoje dobre in slabe strani, tako kot novinarstvo. Niti si PR in novinarstvo že a priori ne nasprotujeta tako zelo, kot bi nas radi prepričali novinarji. Ne vem zakaj tako slepo in enostransko verjamejo, da bi bil PR mrzel brez medijev, ko pa je vendar jasno, da bi tudi mediji imeli bistveno manj dela, če jim strokovnjaki za stike z javnostmi ne bi servirali informacij.

Pa še nekaj:

Darinka Pavlič Kamien je pred tremi meseci napisala takole:

“Zaradi stanja, ki vlada v naši družbi, so podjetja svoje ambicije glede pojavnosti obrnila za 180°. Pred leti je veljalo, da ne obstajaš, če te ni v medijih. Zdaj pa velja, da lahko poslovno barko voziš mimo vseh nastavljenih čeri veliko mirneje in mnogo bolj uspešno, če te ni v medijih. […]”

“Ker smo piarovci naročnikom v pomoč pri komuniciranju z mediji, je ta prošnja v resnici slika nerazumnega absurda, izkrivljenosti in profesionalne degeneracije v naši družbi.”

Mediji naj se zamislijo. Opisana situacija je res popolnoma absurdna. In zanjo ni kriv PR, ampak mediji sami s svojim lomastenjem in udrihanjem po vsem in vseh, kar se jim v njihovi zaslepljenosti zdi neprimerno.

Mediji in občeveljavna, družbeno priznana merila? To ne gre več skupaj.

Mediji so preveč resna zadeva, da bi jih prepustili novinarjem in urednikom.