60 milijonov paštet za Cerarja in 40 mučencev
Mramorju je oproščeno. Po tednu dni neposrečene komunikacije in izmikanja je vendarle priznal krivdo, se pokesal, obljubil, da bo vrnil preplačane dodatke in ponudil odstop.
Cerar po premisleku — ni dvoma, da tehtnem — odstopa ni sprejel in javnosti sporočil, da išče rešitve. Na legendarnem listku resda ni pisalo kakšne, ampak glavno, da jih gospod išče. Če se v kratkem loti še iskanja izgubljene kredibilnosti finančnega ministra, toliko bolje. Ne samo za vlado, ki bo z invalidnim ministrom samo še hirala, temveč tudi za državljane, ki bomo plačevali Mramorjevo izgubljeno politično moč.
Sindikalni morski psi pa so zavohali kri in že vnaprej sporočajo, da je minister izgubil mandat za pogajanja. Kar z drugimi besedami pomeni, da se lahko primemo za denarnice.
Mrtvega konja se ne spodobi brcati
A dovolj o zadnji aferi. Mrtvega konja se ne spodobi brcati. Ker če bomo s to kolektivno kritiko — čeprav je upravičena! — nadaljevali, bomo javnost kvečjemu obrnili v prid dvojcu Cerar–Mramor in iz “Cerarja in 40 razbojnikov”, kot je oblastno garnituro v zadnji Tarči imenovala urednica Financ Simona Toplak, naredili 40 mučencev. Še zasmilili se nam bodo…
Podobno je po seriji afer leta 2011 Pahor najprej izgubil vlado, junija 2012 še stranko, nato pa decembra istega leta zmagal na predsedniških volitvah.
Sistemske nepravilnosti
Bolj kot z osebnimi zgodbami se moramo zato ukvarjati s sistemskimi nepravilnostmi, če hočemo narediti korak proti normalni Sloveniji. Hudič je samo v tem, da nas vodilni v SMC prepričujejo, da naj bi bil ravno Mramorjev primer dokaz, da sistem deluje — češ, sistemski pregled je pokazal, da so bili dodatki izplačani neupravičeno.
Če sledimo tej argumentaciji, bi si Dušan Mramor, Maja Makovec Brenčič in drugi, ki so dodatke nezakonito prejemali, zaslužili še čestitke, saj so pripomogli k razkrinkanju napak na Univerzi!
Začuda tišina
Mramor in profesorska elita niso edini, ki se za dobro Slovenije razdajajo tako, da prejemajo previsoke plače. Slabih 10 milijonov dodatkov letno — v treh letih torej 27 milijonov — so si po podatkih Računskega sodišča osnovnošolski učitelji razdelili za delo, ki sodi med njihove redne delovne obveznosti. Računsko sodišče jih je ujelo, ergo, sistem deluje. Da je prej izginilo 30 milijonov, je pač obrobna stvar.
Saj ne, da bi kleptomana z ministrstva za gospodarstvo jemal v bran, ampak to znese 60 milijonov paštet kekec! Državni sekretar je bil odpoklican in zasmehovan, drugim pa se — vsaj takšna je praksa — ne bo zgodilo nič.
Tudi iz SD in Desusa bi pričakovali kakšno srce parajočo zgodbo o lačnih otrocih ali upokojencih, ki so jih povampirjeni neoliberalni šolniki oropali malice ali regresa. A začuda zaenkrat vlada tišina. Glede na odziv prvega učiteljskega sindikalista Štruklja jim je denar tako ali tako pripadal.
Dobro utečen sistem
Profesorske in učiteljske malverzacije torej niso sistemske kraje javnega denarja, temveč dobro utečen sistem, ki deluje. In če dobro premislimo, imajo prejemniki oz. zagovorniki v bistvu prav. Če resno verjamejo, da jim pripadajo višje plače, potem ni nič narobe s sistemom, temveč je kvečjemu neprimerno zgražanje javnosti. Slovenci so, ne jamrajo in iščejo rešitve za zvišanje nepravično nizkih plač. Ker jim pripadajo višje.
Ne vlada ali slabo komuniciranje, niti slabo delo celotne ministrske ekipe, temveč prepričanje, da vsem pripada vse, hromi Slovenijo. Zaradi prepričanja, da jim pripada nekaj, kar ni njihovo, sedijo na Dobu, drugi pa se pokesajo in ostajajo na položajih.