Hrupno in hvalisavo napovedani Otello je razočaranje
Novi Otello v Cankarjevem domu je precej dolgočasna opera, z malo napetimi dramskimi trenutki, še manj vrhunskimi solističnimi dosežki in z nekaj ponesrečenimi zasedbami — na čelu z naslovno vlogo.
Tenorist Branko Robinšak je na nek način uzurpiral ljubljanski operni ansambel. Tako kot njegov glas z leti ni dobil dramatičnosti, je tudi on sam ostal tog in šablonski v dramski igri — ki je za Otella še tem bolj potrebna kot za druge vloge.
Robinšak misli, da je dovolj velik operni adut oz. magnet, da bodo ljubitelji opere množično drli v CD. Resnica je precej drugačna. Ljubitelji opere si želijo vrhunsko predstavo in jih prav nič ne zanima, kdo je na odru. Skoraj polprazna premierna izvedba daje misliti.
Branko Robinšak (kot Otello v istoimenski Verdijevi operi) je uzurpiral ljubljanski operni ansambel. — [Fotografija: Darja Štravs Tisu/SNG Opera in balet Ljubljana/Cankarjev dom.]
Preveč solistov
Za povrh ima ravno Robinšak/Otello najslabšo kostumsko zasnovo, tako da se ne moreš znebiti vtisa, da na odru gledaš Ludvika XIV. ali Robinzona ali rockerskega Zucchera.
Zato je treba relativizirati ugotovitve s tiskovne konference, češ, Ljubljanska opera je sposobna izvesti Otella v kar dvojni lastni zasedbi. To verjamejo samo tisti, ki to govorijo, in seveda operni uslužbenci, ki dobivajo redne plače.
Ljubljanska opera ima preveč solistov, še posebej preveč povprečnih ali slabih solistov, ki si tega naziva v bistvu ne zaslužijo. Ti ljudje v solistični funkciji ne bi mogli peti ali biti v službi nikjer drugje.
Sam prenos predstave iz matične hiše v idealnejše okolje Gallusove dvorane ne pomeni veliko, če pustiš mnoge elemente za pričakovano vrhunsko (eno na leto) operno predstavo komajda realizirane.
Slabše kot Renske nimfe
Dosežek z Otellom je precej slabši, kot je bil na primer z Renskimi nimfami, če omenimo vsaj opero z istim režiserjem. Predstava ni imela nobenega pevca, ki bi v celoti upravičil svoj nastop v konkretni vlogi. Najboljša — Martina Zadro kot Desdemona in Jože Vidic kot Jago — sta imela nekaj dobrih trenutkov, vendar se je bila Zadrova ves prvi del še premalo izrazita, z ne takoj prikazano identiteto zahtevnega lika in premajhno glasovno izraznostjo. Ta se je začela kristalizirati šele proti koncu in dosegla vrh v splošno znanih ključnih momentih (Pesem o vrbi in molitev Zdrava, Marija).
Toda tu je zmanjkalo tiste dramatičnosti, ki je ni znal izraziti Robinšak — ne glasovno ne igralsko. On ne gre in ne gre iz sebe. Robinšak ne zna daviti ženske, niti sam umreti. Njegova končna ugotovitev (Oh! Gloria! Otello fu) je v primerjavi s petjem drugih — predvsem pravih dramskih tenoristov — brez efekta, kaj šele pretresljivosti. Njegovo jadikovanje tik pred tem (Niun mi tema s’anco armato mi vede. Ecco la fine del mio camin!) ne vzbudi nobenega sočutja. In če tega ni, je vse četrto dejanje prav tako premalo doživeto kot vsa tri dejanja pred tem.
Jago Jožeta Vidica bi na neki način prav tako rad bil nekaj drugega kot je že tako ali tako po “naravi stvari”. Vidic je bolj katolik kot pogan, zato izpade njegov monolog Credo in un Dio crudel che m’ha creato simile a sè e che nell’ira io nomo nima obešenjaške potence, ne pravega roganja, ne elementarnega uživanja v zlobi in zmagah v njenem imenu. S svojo pojavo na začetku in še enkrat na koncu (česar pri Verdiju ni), želi nekako uokviriti svojo zgodbo, kot da je operi naslov Jago, na kar je sicer Verdi sam med komponiranjem opere mislil in se je tega režiser zavedal.
Jože Vidic (Jago) in Martina Zadro (Desdemona) sta imela nekaj dobrih trenutkov. — [Fotografija: Darja Štravs Tisu/SNG Opera in balet Ljubljana/Cankarjev dom.]
Režijske pomanjkljivosti…
Manfred Schweigkofler je pripravil povprečno predstavo, brez prepričljivejših poudarkov, s pomočjo katerih bi poudaril svojo avtorsko poanto (razen Jagovega uboja žene Emilije). Z Robinšakom si ni mogel veliko pomagati, pri Martini Zadro je zamudil prvi del opere, pri Aljažu Farasinu je najbrž hitro uvidel, da tu ni kaj pričakovati, pri Nuški Drašček Rojko kot Emiliji, da je dobra, a bolj malo na odru, pri Vidicu pa, da je po svoje prav tako izrazno zamejen.
Čeprav prihod nosíl z ognji precej obeta, je režiser slabo postavil prizor z ognjem (Fuoco di gioia, l'ilare vampa, fuga la notte col suo splendor), intrigo in kaj šele spopad. Premalo dramatičen je bil sam začetek opere z viharjem, ker je bil zbor še premalo zbran, sinhron, glasovno motiviran in s še skromnim dramatičnim nastavkom. Otello “udari” takoj. Režiserju so zmanjkali detajli, recimo relacija med skritim Otellom in Jagom z robčkom (ki bi že lahko bil malo večji) in Cassiom, relacija Otellovega izpada do Desdemone, ki vendarle mora vzbuditi v neposredni okolici šok, pa zmagoslavje Jaga nad Otellom, ko se onesvesti… Toliko stvari režiser ni videl, da se lahko samo čudim.
Manfred Schweigkofler je pripravil povprečno predstavo, brez prepričljivejših poudarkov, s pomočjo katerih bi poudaril svojo avtorsko poanto. — [Fotografija: Darja Štravs Tisu/SNG Opera in balet Ljubljana/Cankarjev dom.]
… in še marsikaj
Scenograf Walter Schütze je oder in vrtljivi oder dobro izkoristil. Njegova scenografija je s svojo abstrakcijo nekako nadčasovna in ne zgodovinska. Sceno je še bolj poudaril mojster luči Andrej Hajdinjak, medtem ko je kostumografinja Mateja Benedetti začutila svojih pet minut in se pod mentorstvom Alana Hranitelja podala velikemu izzivu naproti.
S svojim kostumskim “sračjim gnezdom” je na nek način zrelativizirala “zaresnost” in usodnost Otellove zgodbe in predvsem usode, ki ostaja osrednja, a skoraj neopazna beseda v tej predstavi. Benedettijeva ravno toliko ne zna, da je strpala na oder “vse živo”. Tako imaš občutek, kot da je Otello ušel s kakšne pustne veselice ali maškarade. Seveda so nekateri kostumi zasnovani vrhunsko, kot Desdemonina bela poročna obleka, prvi kostum Emilije, delno Jagov, močneje zborovi, ko se zdi, kot da imamo opravka s samim plemstvom…
Koreografija Lukasa Zuschlaga je za lase privlečena in vsebinsko ne pove ničesar.
Dirigent Jaroslav Kyzlink bo rabil še nekaj predstav, da bo orkester dojel in začutil lepoto Verdijeve partiture in začel muzicirati vseskozi napeto, izrazno polno, z bolj valovito dinamiko in dramatiko, ki je v celoti ni dovolj. Verdi je dramatik tudi takrat, ko je vse piano in celo pianissimo, vendar je odvisno tudi od kvalitete pevcev in njihovega dialoga z orkestrom. Vprašanje mentalitete orkestra in vsakega posameznega glasbenika pa, kaj ob Verdiju in Otellu začuti.
Počakajmo na reprizo z drugimi pevci.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu v petek, 22. januarja, pod naslovom Otello kot Ludvik XIV. Robinzon in Zucchero. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.