Sporočilo Cerarju: Iščemo rešitve. Cele dneve. Nekateri o tem celo sanjamo.

Pri stalni pripravljenosti me sploh ne zanima več, kdo je dobil izplačane dodatke in zakaj jih je dobil. O tem ste lahko prebirali temeljite analize ves teden v vseh medijih.

Mene zanima samo še to, kako je mogoče, da do potankosti razrezan proračun, ki ne dovoljuje niti centa več za razvojno dejavnost, ki za otroke v šolah na natečajih išče najcenjšo hrano, ki zmanjšuje štipendije in socialne transferje, dodeljuje posameznemu proračunskemu porabniku več sredstev, kot jih ta potrebuje, ne da bi ga povprašal o razlogih.

Lepega dne leta 2009 je torej Ekonomska fakulteta prijavila večje proračunske potrebe iz naslova plač kot prej — za isto število zaposlenih —, poleg nje pa še sedem drugih fakultet. In takratni varuhi proračuna, niti finančni minister sam, niso skočili v zrak! Nihče ni opazil, da se je strošek dela na teh fakultetah povečal brez upravičenega razloga. In to ne samo za malenkost. Do danes za več kot milijon.

Je minister za finance v letalu?

Kdo v resnici nadzira tekoči proračun? Koliko takšnih skritih, nenadzorovanih porab se bo v prihodnje še razkrilo? Kam gre naš denar in zakaj takšne nepravilnosti odkriva Računsko sodišče šele po nekaj letih?

Zaupanje v učitelje in profesorje je bilo krepko okrnjeno že prej. Kar spomnite se zneskov, ki jih je pobasala nekdanja minstrica za šolstvo Setnikar Cankarjeva. S tem razkritjem so se ustrelili v koleno. Današnja generacija profesorjev bo očitno morala osramočena odšepati v zgodovino.

Kdo pravzaprav jamra

Najprej razjasnimo, kdo je tisti, ki jamra.

Po mojem razumevanju besede “jamranje” — v primerjavi z besedami “pritoževanje” in “kritiziranje” — so to tisti večni nezadovoljneži, ki v nekem okolju non stop godrnjajo in tožijo, da ni dobro, pa kljub temu ničesar ne ukrenejo.

Pa bi lahko, in to marsikaj!

Za razliko od njih pritoževalci in kritiki svoje ugotovitve povejo javno, vendar zaznanih nepravilnosti ne morejo spremeniti, ker za to nimajo dovolj družbene moči, prave pozicije, pravnih vzvodov, dovolj močnega omrežja, zaledja in še česa.

Zato po moji logiki pritoževalci in kritiki opozarjajo tiste, ki jamrajo, na to, kaj bi bilo potrebno spremeniti. Tisti, ki jamrajo, bi lahko nekaj spremenili, pa tega ne storijo. Nič pa ne storijo zato, ker so se v življenju odločili za jamranje in imajo s tem preveč dela, da bi kaj spremenili.

Kdo je avtor?

In tako se znajdemo pred sporočilom predsednika vlade, naj ne jamramo, ampak raje iščemo rešitve.

Res me zanima, kdo je ta, ki misli, da je tako pameten, duhovit, piarovsko spreten, da predsedniku vlade predlaga komunikacijsko orodje, ki ga je izpostavilo večjemu posmehu državljanov kot karkoli drugega doslej.

Igrati se amerikanizme v Sloveniji ima praviloma ravno nasproten učinek kot v Ameriki. Še posebej, če kakšno ameriško domislico podtakneš nekomu, ki je značajsko zaprt in katerega naravno stanje je smrtna resnost.

Če se je tega spomnil zunanji svetovalec, se mu je treba nemudoma zahvaliti za vse večne čase. Če gre za notranje moči, pa jih naj vlada do upokojitve nadomesti z drugimi, sposobnejšimi.

Pa še nekaj o rešitvah

Morda gospodje in gospe v Vladi tega še ne vejo, toda ljudje ne delamo nič drugega, kot da iščemo rešitve. Večji del dneva posvečamo točno temu. V službi iščemo rešitve za poslovne izzive, za ohranitev delovnih mest. Iščemo rešitve v statusu s.p., da bomo za delodajalca sploh še smeli delati in tako naprej.

Doma iščemo rešitve za mesečno preživetje, za zniževanje previsokih stroškov, zmanjševanje davščin. Iščemo rešitve, kako naj brezposelni sinovi in hčere pridejo do služb in kreditov za stanovanje. Nekateri o iskanju rešitev celo sanjajo. Mi res nenehno iščemo rešitve.

In za razliko od tistih, ki jamrajo, smo ostali Slovenci presenetljivo tiho. Iznajdljivi smo in očitno še vedno nekako rinemo dalje.

Halo, Miro?

In da bo tragikomika tega tedna popolna, sledi še kanadsko-hrvaški telefonski nateg, ki bi prav tako moral razredčiti vrste na Gregoričičevi ulici. V telefonskih veščinah nas Hrvatje nesejo na vsej črti. Tudi na mejni črti.

Človek pri nas res ne ve, ali naj se smeje iz obupa ali joče od smeha.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 23. januarja, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom Norčije, da te kap. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.