Zakaj grem tudi s tipi, ki mi niso najbolj všeč

Poletja je bilo počasi konec. Zadnji žur pred jesensko realnostjo, ki se je bližala v podobi začetka novih projektov v službi. Prijateljica me je povabila na praznovanje rojstnega dneva na drugi konec Slovenije. Vikend pod krošnjami sadnih dreves, dobra glasba, v glavnem novi ljudje. Priznam, veselila sem se tega vikenda bolj kot marsikaterega v bolj poznani družbi.

Prijateljica mi je pogosto razlagala o svojem bratrancu, ki sem ga enkrat na hitro spoznala. Priznam, ni bil slab.

Poznopoletna romanca?

Polna pričakovanja, da se med nama razvije poznopoletna romanca, sem srkala pivo za pivom, dokler se v poznih popoldanskih urah niso počasi pripeljali vsi. Tudi on — z družbo prijateljev in prijateljic.

Pogovor je hitro stekel, žurka pa je ob zvokih elektronske glasbe na veliki zasebni posesti postajala vse bolj sproščena. Čeprav sva imela prijeten pogovor o glasbi, neke kemije med nama ni bilo.

Še posebej potem, ko sem opazila, da je punci, ki je prišla z njim — kasneje sem izvedela, da je to njegova bivša —, še vedno precej naklonjen. Ko je razlagal razne zgodbe, je ona polagala roko na njegovo nogo — in ni bilo videti, da ga to moti.

Attention frik

Ko se je ura bližala polnoči, sem bila že tako sproščena, da so bili do pred nekaj urami neznanci moji novi najboljši prijatelji.

Nekdo pa je bil ves čas okoli mene, drezal vame in želel pozornost. Saj veste, ko na zabavi opazite, da vas nekdo še posebej obrajta. Počasi je postajal vedno bolj očiten in mi postavljal vprašanja, v katerih so se skrivali majhni komplimenti, ki jih dekleta rada slišimo. V stilu: “Si vedno tako klepetava in nasmejana?”

Ker v vinjenem stanju res rada govorim in sem polna idej, razmislekov, nasvetov, mi je njegova pozornost godila. Imela sem nekoga, ki me bo cel večer poslušal. Odlično.

Priznam, ni mi bil takoj všeč. Prevelik attention frik. On, on in samo on. Tudi sama sem taka, ampak le v stanju, ko spijem kozarec preveč. Sicer sem precej tiha. Pri moškem me govoričenje odbija.

Spet tiho dekle

A ker sem videla, da mi je naklonjen, sem ga s klepetavostjo, odrezavimi odgovori na vse mogoče teme, o katerih sva govorila, ko sva ostala sama, popolnoma utišala.

Ne vem točno, kdaj se je začelo počasi daniti. Nisem hotela spat v šotor k prijateljici, ki je bila v njem s svojim fantom. Predlagal je spanje pod milim nebom na njegovi ogromni napihljivi blazini. Klepetala sva še potem, ko je že vse potihnilo.

Ko sva ostala sama, sva se začela pogovarjati na bolj sproščen, miren in iskren način. Seveda so tudi opojne substance začele izgubljati moč. Zaspala sva s prekrižanimi nogami.

Tudi naslednji dan je bil še pozoren do mene, čeprav sem spet postala tisto bolj tiho dekle. Vikenda je bilo konec, odšli smo domov. Dodal me je na Facebooku, a mi ni pisal. Pisala sem mu sama. Pogovor ni stekel. Dobro. Nič hudega.

Malo nerodno, ampak prijetno

Čez teden ali dva na otvoritvi razstave. V družbi dobrega in dolgoletnega prijatelja razpravljam o jesenskih modnih smernicah. S kotičkom očesa ujamem znano postavo. Kdo je že to? Gledam, da bi prepoznala silhueto. V tistem trenutku se obrne proti meni in dvigne kozarec v pozdrav. Dvignem ga tudi sama, se nasmejem in obrnem stran in nadaljujem svoj pogovor.

Ne mine dolgo, ko pristopi in pozdravi. Izkaže se, da pozna tudi mojega prijatelja. Ponudi se, da nam gre po pijačo.

Odličen večer, jasen in ravno prav topel, ljudje pa odlično razpoloženi. “Nekaj je v zraku,” sem tisti večer večkrat slišala. In res je bilo.

Ko je dejal, da bi me povabil na še eno pijačo, ampak si ne upa, ker mora voziti domov, sem mu rekla, naj prespi pri meni.

Tega sicer ne počnem. To je bilo prvič, da je nekdo prespal pri meni. Po še nekaj pijačah sva šla k meni in spala skupaj.

Bilo je običajno. Malo nerodno, ampak prijetno. Zaspala sva objeta, tesno stisnjena.

Občutek krivde

Vem, da sem mu tisti večer rekla, da mi ni všeč, ker mi ni pisal in me povabil na pijačo. Ne spomnim se natančno, kaj je rekel. Nekaj v smislu, saj bi te še.

Naslednje jutro sva spila kavo in odšla vsak v svojo službo. Imela sem občutek krivde, da sem spala z njim. A kaj, ko nisem bila z nikomer že od januarja. Tudi punce imamo svoje potrebe.

Imela sem dober občutek glede njega. Morda bi mi bil znal biti všeč tudi tako. Ampak dnevi so minevali, on pa me ni in ni kontaktiral. Vedno bolj sem se spraševala, kaj ga je zmotilo? Moj pes, ki je proti jutru prišel spat k nama v posteljo? To, da sem spala z njim na drugem zmenku? Ki niti ni bil zmenek, ampak naključno srečanje? Imam predebela stegna? Je razlika med mojo klepetavostjo in zasanjanjostjo odbijajoča? Pa saj me v treznem stanju niti ne pozna! Ko nekoga spoznam, imam veliko za povedat tudi trezna. Si zato ne zaslužim niti povabila na kavo?

To je razlog, da grem na pijačo tudi s fantom, za katerega nekje v sebi vem, da med nama ne bo nič. Dam mu priložnost, da tudi jaz njemu neham biti všeč. Tako kot ta blondinec, ki mi morda sploh ne bi bil všeč, če bi ga spoznala v treznem stanju.

Ampak tega nisem nikoli izvedela. Še nekaj dni sem se spraševala, kakšen je, ko očal ne barvajo kozarci alkohola.

Potem pa sem pozabila. Tako kot vedno.