Človekova duša v socializmu Oscarja Wilda in univerzalni temeljni dohodek

V kriznem obdobju med 2009 in 2013 se je stopnja revščine v vsej Evropi najbolj povečala v Sloveniji, na drugem mestu pa je Grčija. Še en poziv k solidarnosti? Botrstvu? Ravno obratno. 

Kaj rojeva velikane človeštva? Zakaj ni več Darwinovih teorij, Platonovih idej, Flaubertovih romanov, Whitmanovih metafor, Mozartovih zvokov? V prečudovitem eseju Človekova duša v socializmu Oscar Wilde išče odgovor v pomanjkanju ustvarjalnega individualizma, krivdo za to pa v kapitalizmu. Prav ste prebrali: za pomanjkanje individualizma krivi kapitalizem. Rešitev? Socializem. Socializem je tisti, ki s pomočjo kolektivne lastnine in univerzalne materialne preskrbljenosti omogoča pozitivno svobodo.

Dobro rojeni in rejeni

Wilde je nastrojen proti kapitalizmu, ker ta zagotavlja ekskluziven dostop do eksistence brez pomanjkanja, torej do življenja brez boja za preživetje na cestah, v tovarnah, pisarnah.

Poleg ekskluzivnosti udobja pa kapitalizem ustvarja še nekaj — občutek krivde pri ljudeh, ki so se v kapitalizmu dobro znašli ali pa so bili dobro rojeni in rejeni. Med njimi so tudi taki, ki s filantropsko dejavnostjo spodjedajo ustvarjalni potencial na dveh ravneh: jemljejo ga sami sebi, ko se izgubljajo v altruizmu, hkrati pa prejemnikom pomoči odrekajo možnost emancipacije skozi angažma.

Prispevek je refleksija o Wildovem eseju Človekova duša v socializmu, vendar mojega mnenja ne odraža v celoti. Sprehodimo se skozi misli velikana literature in spoznajmo njegov pogled na človeško ustvarjalnost, vlogo političnega sistema in problem dobrodelnosti.

Vsi citati so iz eseja.

Ustvarjalna lepota svobodnega človeka

Redki si lahko privoščimo, da v življenju sledimo svojim interesom. Če naši interesi ne sovpadajo s tržnimi, tvegamo, da bo trg dela našo dejavnost izpljunil kot neprofitno.

Zakaj nam je to onemogočeno? Poleg interesa je tu še ena pomembna komponenta — materialna preskrbljenost. Kapitalizem ne dela temu v prid, saj večina svetovnega prebivalstva preživlja svoj čas v agoniji preživetja, medtem ko si premožnejši prizadevajo za statusom, ki ga določajo vrednote privatne lastnine. Večina posveča pozornost in porablja energijo za iskanje dela, drugi pa v delo samo — delo, ki v večini primerov ne sovpada z osebnimi interesi delavca.

S pehanjem za tržno produktivnostjo zapravljamo ustvarjalnost. Wilde trdi, da samo socializem — s kolektivnim lastninjenjem proizvedenega — nasprotuje pomanjkanju in posamezniku zagotavlja ustvarjalni prostor.

Institucija privatne lastnine

Abolicija privatne lastnine in njena redistribucija bi torej lahko zagotovila univerzalno materialno izhodišče in omogočila pozitivno svobodo, kot jo je definiral politični filozof Isaiah Berlin. Svobodo izbire dela, neodvisno od merila tržne produktivnosti.

“Resnična človekova popolnost ni to, kar človek ima, temveč to, kar je.”

Dokler bo obstajala institucija privatne lastnine, se bodo nekateri soočali s pomanjkanjem — absolutnim ali relativnim. Razlike v lastnini ustvarjajo razlike med posamezniki in s tem na podlagi materialnega statusa tudi norme, po katerih se ravnamo.

Wilde trdi — in tako sledi filozofski tradiciji, ki se vleče že od Sokrata —, da izobilje demoralizira posameznika in ga prikrajša za prave, progresivne vrednote. Če je lastnina vir statusa, postane sama sebi namen. Glavni motiv interesne dejavnosti v kapitalizmu postane iskanje tržne niše. Iskanje tistega, kar želijo drugi.

Ko umetnik, pisatelj ali filozof s svojo ustvarjalnostjo zadovoljuje interese drugih, neha biti umetnik, pisatelj ali filozof. Postane zabavljač. Lastnina spodkopava esencialni individualizem, na podlagi katerega napreduje naša družba.

Resnična samorealizacija

Pomanjkanje varnosti omejuje človeku dostop do samega sebe. Toda ali privatna lastnina daje varnost? Wildov odgovor je negativen.

“Vrednosti človekove osebnosti ne bomo merili z njegovim gmotnim položajem. Človek ne bo imel ničesar, obenem pa bo imel vse. Karkoli mu bo kdo vzel, bo še vedno imel vse. Tako bogat bo.”

Lastnina prej jemlje ustvarjalno svobodo. Materialno zadoščenje je tisto, kar odvrača negotovost prihodnosti in posamezniku daje prostor za raziskovanje. Znebimo se torej privatne lastnine. Odprimo si vrata do popolnosti, ki jo nosi vsak v sebi. Resnična samorealizacija je mogoča samo ob popolni odsotnosti vpliva drugih na nas.

Seveda je utopično predpostavljati, da bo rešitev neskladja med redkostjo dobrin in našimi željami kar padla z neba.

Robotizacija in redistribucija

Kako bi Wilde zagotovil standard, ki bi vsem omogočil “zapravljanje” časa za dejavnosti, ki nas veselijo?

“V družbi brez sužnjev za opravljanje grdih, težkih in nezanimivih del sta kultura in kontemplacija nemogoči.”

Wilde piše, da so imeli glede tega Grki prav, vendar so se motili toliko, kolikor so za suženjsko delo izkoriščali ljudi. Živo bitje, bodisi človek ali žival, ne sme biti podrejeno volji drugega človeka. Samo brezzavestna bit je lahko sužnja našega udobja.

Wilde z grozo ugotavlja, da se dodana vrednost, ki jo ustvarjamo s pomočjo tehnologije, pretvarja v profit, namesto da bi polnila želodce delavcev, ki jih je prikrajšala za delovna mesta. Robot nam trga od ust, namesto da bi nas hranil.

V socializmu naj bi bilo ravno obratno. Z redistribucijo proizvedenega bo robot služil vsem, ne samo svojemu lastniku. Namesto da nas tehnologija zasužnji, jo zasužnjimo mi. Individualizem je tisti, ki omogoča brezskrbno preživetje. Individualizem je vrednota, h kateri stremi pravi socializem.

Toda to ni avtoritarni socializem, kot si ga običajno predstavljamo. Oscar Wilde v duhu anarhista Kropotkina poziva k odpravi državnih organov za ekonomsko in vojaško moč nad posameznikom. Država lahko služi izključno kot mehanizem centralne alokacije sredstev za proizvodnjo dobrin, ki se potem razdelijo med posameznike.

Krivica in pravica

Kako se bomo spopadali s krivico in zagotavljali pravico, storjeno s strani posameznika, če se država ne bo ukvarjala s policijsko in vojaško dejavnostjo?

“Lakota in ne greh je starš sodobnega kriminala.”

Wilde predpostavlja, da je človekova narava odraz družbenega sistema, v katerem je vzgojen. Tako v bistvu trdi, da bi socializem spodkopal kriminal tako s strani povpraševanja kot ponudbe, če mi bralec dovoli malce nepotrebne ekonomske retorike.

Z abolicijo privatne lastnine bi zagotovili, da nihče ne bi imel ničesar, kar ne bi bilo v skupni lasti. Vsak poskus kraje bi zato bil nesmiseln. Znebili bi se povpraševanja po kriminalu.

Z redistribucijo dobrin glede na potrebe vsakega posameznika — in neglede na njegov prispevek k proizvodnji dobrin — pa bi vsem zagotovili tudi tisti osnovni življenjski standard, katerega pomanjkanje je razlog za večino kriminala. Še več! Ker vrednote ne bi bile vezane na premoženje, bi bila kraja za zagotavljanje statusa odveč. Znebili bi se torej še ponudbe kriminala.

Zbogom, vbogajme!

Poleg boja za obstanek in izpolnjevanje statusnih norm pa nas v ustvarjalni dejavnosti omejuje tudi dobrodelnost. Dobrodelnost ne zdravi, temveč utrjuje družbeno nepravičnost. Zbogom, vbogajme.

Dobrodelnost je perverzna na več ravneh. Prejemnika v osnovi demoralizira in degradira, ki se je zato primoran spopadati s stigmo brezdelja. Zato se, trdi Wilde, dobrodelnost gnusi prav najboljšim med revnimi.

Dobri in slabi revni se med seboj razlikujejo po nepokorščina, ki je za tiste v krivičnem pomanjkanju pomembna vrlina. Nepokorščina je pogonsko gorivo napredka.

Dobrosrčni z dobrodelnostjo ne zdravi revščine, temveč jo prej upravičuje. Biti empatičen do človeka v stiski je utvara, ki služi interesu slabe vesti in izgrajuje status posameznika, ki se neanonimno dobrodelno udejstvuje. Čeprav prejemniku morda olajša trpljenje, ne naslavlja nepravičnosti kot take. Celí bolečino krivice, ki pa je ravno to, kar krivico ozavešča.

Samo iz trpljenja se rojeva emancipacija zatrtih. Prijazen sužnjelastnik tako nevede — ali pa tudi ne — človeka prav s tem zasužnjuje.

Uprite se! Vse, kar lahko izgubite, so verige!

Pozdravljen, UTD?

Če se kdo boji revolucije, naj pomisli na koncept univerzalnega temeljnega dohodka. Morda pa nas prav UTD lahko pred njo lahko ubrani? Mesečni transfer vsakemu državljanu. Slovenec? Izvoli denar, ki zagotavlja osnovni standard preživetja.

UTD sicer ne ukinja privatne lastnine in je zato samo ad hoc poseg v družbeno nepravičnost. Kljub temu pa predstavlja delček ideala, ki ga v socializmu prepoznava Wilde. Avtomatizacija proizvodnje bi pripomogla k dodani vrednosti, ki bi jo v obliki UTD prerazporedili in zagotovili materialno preskrbljenost. Tako bi človeku omogočili eksistenco, nad katero ima danes monopol trg dela in z njim profitna dejavnost.

Morda pa je UTD prvi korak v tisti pravi socializem, ki bi zgotovil ustvarjalni individualizem?