Darila? Hvala, ampak ne, hvala. Podarimo raje sebe, svoj čas, nasmeh…

Zadnjič sem v znani trgovini zagledala zaboj, na katerem je pisalo: “Tukaj lahko reciklirate novoletne voščilnice.”

V duhu reševanja planeta z majhnimi koraki se mi je ta gesta sicer zdela hvalevredna. Pa vendar sem se vprašala, ali sem edini preživeli dinozaver, ki voščilnice shranjuje, neguje in še dolga leta pozneje občuduje. Ja, tudi tiste, ki sem jih dobila od sorodnikov, ko smo se še družili, pa rojstnodnevne risbice od otrok, ki zdaj že lahko pijejo pivo, pa kartice in razglednice od sošolcev iz osnovne in srednje šole, s katerimi se nismo videli še vsaj toliko let, kolikor je trajalo šolanje… Vse ima svoj prostor v moji magični škatli.

Hrčkanje

Pri nekaterih stvareh sem kot hrček. Škoda se mi jih zdi vreči stran, čeprav imajo samo emocionalno vrednost (ali pa še te ne več). Ker bodo trgovine vsak čas polne voščilnic za valentinovo in si bodo trgovci po januarskem zatišju spet opomogli s prodajo butastih daril za izkazovanje ljubezni, sem se odločila, da se danes razpišem o obdarovanju.

Osebno mislim, da ni hujšega od darila, ki ga prejmeš od osebe, ki ti veliko pomeni, pa je totalno udaril(a) mimo.

Vem, nekatere ljudi je težko zadovoljiti. Ampak če človeka vsaj malo poznaš, mu na vsak način lahko podariš nekaj bolj zanimivega kot deodorant. S knjigo ne moreš zgrešiti, ampak knjiga je izi vej aut. Sama ponavadi posvetim ogromno časa izbiranju daril. Neglede na priložnost. Sploh pa imam rada darila, ki jih daš ali dobiš, ko posebne priložnosti sploh ni.

Fancy

Vedno se počutim nelagodno, če dobim nekaj, kar je vredno veliko denarja. Na primer kak fensi parfum: ker je nekdo zapravil veliko denarja za kemijo v steklenički, ki bo tam tudi ostala — uporabljam namreč samo naravne parfume na osnovi olj.

Pozornost pri meni res šteje več kot vsota, porabljena za darilo. Spomnim se, da sem od veselja in presenečenja skakala do stropa, ko je mami vsem družinskim članom poleg tradicionalnega novoletnega obdarovanja na božični večerji razdelila mini paketke z malenkostmi, ki niso stale več kot nekaj evrov, a so prišle prav in nas razveselile.

Tista bleščična elastika za lase ima še zdaj posebno mesto v mojem kovčku z nakitom. Nosila sem jo tako dolgo, da je zdaj vsa raztegnjena in primernejša za zapestnico kot pa za čop.

DIY all-year-round

Nekaj časa sem vsa darila izdelovala sama. Še vedno sem vesela, če dobim kaj tako osebnega tudi od drugih. Ne razumem tudi ljudi, ki poklanjajo stvari iz gole sebičnosti, ker vedo, da jih partner ne bo uporabljal in bo stvar končala pri njih.

Še bolj pa se mi gabi odnos žensk, ki predvidevajo, da so njihovi partnerji instantni, all-year-round božički, ki jih lahko vlačijo po trgovskih centrih in s prstom kažejo na drage stvari, ki si jih želijo za bogsigavedi katero obletnico.

Halo!? Če nujno potrebuješ škornje z visoko peto za sto petdeset evrov, se pa razveseli kar sama, ne?

Bistvo obdarovanja je v izkazovanju pozornosti na način, kot ga oseba, ki jo izkazuje, pozna. Ne v tem, da v vabilo na poroko vtaknemo še cel esej želja, potem pa smo razočarani, ko namesto srebrne ure dobimo grdušasto kristalno vazo s srebrnim robom in tri enake svečnike.

Nikdar ne bom pozabila hlastave kolegice s faksa v tujini, ki je nazadnje, ko je že od vseh prejela vsa poročna darila, ki si jih je želela, poslala še mail z bančnimi podatki “za tiste, ki se poroke niso mogli udeležiti”. Od mene ne dobi niti centa več. Če se še kdaj srečava — ker po poroki je čudežno hitro ukinila stike s sošolci —, si bo kavo plačala sama.

Valentinovo

Oh, ja. Večina mojih bivših fantov je še kar hudo kiksnila pri tovrstnem prisilnem obdarovanju: sveča s kičem, skritim v prosojnem vosku, še vedno leži nekje pod posteljo. Sluzasta skodelica v obliki srčka je že nekaj dni za tem, ko sem jo prejela — in jo je prijazno zavrnila celo babica —, dobila častno mesto na podstrehi v škatli, kjer starši shranjujejo staro šaro.

S partnerjem si je morda bolje izmenjavati nematerialna darila. Vsak dan. Čeprav je res, da se bonu za dobro masažo nikoli ne odrečem.

Še ena stvar, ki je pri obdarovanju nujno zlo in lahko izkušnjo popolnoma skazi: sprejemanje. Imam kolegico, ki je prava profesionalka v fejkanju veselja — neglede na to, kakšno bedarijo prejme.

Poznam pa kar nekaj ljudi, ki tega ne znajo najbolje in zato v večjih družbah ponavadi sramežljivo naznanijo, da bodo darila odprli kasneje, na samem. Nekaterim se to zdi sicer nevljudno, meni pa se zdi, da bi moralo biti zadovoljstvo ob obdarovanju vselej na strani prejemnika, ne pokrovitelja.

Sama se držim načela, da rečem hvala za vsako stvar, ki mi je podarjena. Kako intenziven je ob tem moj nasmeh, pa je odvisno od izvirnosti ali uporabnosti zadevice, ki se skriva pod ovijalnim papirjem.

Hvala bogu me moji prijatelji in starši tako dobro poznajo, da mi še nikoli ni bilo treba zahtevati računa, da bi darilo vrnila v trgovino.

Podarjajmo raje sebe, svoj čas, energijo, nasmeh… — pa bomo vsi najbolj zadovoljni.