Kleptoman si ne zasluži javnega sramotenja. Niti če je državni sekretar!
Pod mamljivim naslovom Kleptomanski državni sekretar nor na paštete je danes po zaslugi Dnevnikovega razkritja izbruhnila novica, da je Janko Burgar — pardon, nikoli slišal — v lokalnem Mercatorju v Stražišču pri Kranju kradel paštete, jušne kocke, suhe slive, domaćico, študentenfuter in podobne junk food drobnarije.
Zadeva je v sekundi prerasla v škandalozen in ultimativni dokaz za moralni razkroj Slovenije in njenega političnega razreda. Ali kdo danes tega ni poobjavil? Dvomim: Delo, Planet Siol.net, Večer, Finance, Nova24TV, MMC, 24ur.com…
Kleptomanija je bolezen
Nesrečni državni sekretar se je osredotočil na cenene, a ne preveč hranljive prehrambene izdelke — ali tako rekoč priboljške (snacks) —, ki jih noben sestradan revež ne bi kradel. (No, čeprav sem enkrat videl klošarja, ki so ga v trgovini zasačili s kozarcem rdeče pese pod jakno.)
A ne samo na podlagi bagatelnosti ukradenega blaga, temveč tudi glede na poklic, kariero in socialni status storilca lahko upravičeno domnevamo, da gre za kleptomanijo. Kleptomanija pa je — če niste vedeli — duševna motnja. Zdravnica na Med.Over.Netu pojasnjuje, da “razprostranjenost v populaciji ni poznana, sodijo pa, da je med občasnmi tatovi v trgovinah 3,8%–24% kleptomanov”.
Kakorkoli, človek z zdravstvenimi težavami — še zlasti ne s psihično motnjo — si ne zasluži take obravnave, kot je je bil deležen Burgar. Predvsem pa ni smiselno iz njegovega početja sklepati, da je morala slovenskih javnih uslužbencev tako nizka, da jim niti krasti ni več nerodno.
Beyond his control
Resorni minister Koprivnikar napoveduje razrešitev. Seveda, Burgar mora oditi. Tako kot navaden tat tudi kleptoman ne more biti državni sekretar — pa čeprav je to pri njem beyond his control.
A kot rečeno: če res gre za bolezensko, psihično, obsesivno-kompulzivno motnjo, potem človeka na noben način ne moremo in ne smemo obsojati niti kot navadnega shoplifterja ali kaj šele kot shoplifterja na pomembnem položaju. Potreben je terapije — ne pa javnega sramotenja in posploševanja pokvarjenosti javne uprave.
Za vsak primer naj pošljejo na psihiatrični pregled tudi Andreja Špengo, če ni slučajno tudi on kleptoman. Ker le zakaj bi bila kleptomanija manj verjetna razlaga za minorno krajo kot pa “nerodnost” nesojenega zakonitega kupca?
Saj razumete, da so psihične motnje zelo neprijetna zadeva, o katerih ljudje neradi govorijo? Da so tako rekoč tabu?
Človek se mi smili. Izgubil bo solidno plačano službo, ki ga je morda tudi osebno izpolnjevala, in šel s trebuhom za kruhom iskat novo — z diagnozo: kleptomanija.
Upam, da se mu življenje ne bo sesulo zaradi nekaj vrečk študentenfutra…
Jaz in moj dolgi jezik
Pa še nekaj v razmislek. O tem, kako je bilo v medijih nekoč in danes.
Ni kdorkoli primeren za katerokoli službo. Na njegovo primernost lahko vpliva tudi zdravstveno stanje. In čeprav je zdravje nekaj popolnoma osebnega, intimnega, je to treba upoštevati tudi pri javnih uslužbencih — ali kandidatih za javne uslužbence.
Ali je med tema dvema primeroma kakšna paralela? Po mojem ja.
Ko je Elena YHD Pečarič leta 2007 kandidirala na predsedniških volitvah, sem v tedanji kolumni v Dnevniku (ponatisnjeni na mojem tedanjem blogu) pripomnil, da od predsednika Republike pričakujem, da bo opravilno sposoben.
Če ste morda pozabili, to je bilo takrat, ko je kao kandidiral tudi Artur Štern in ko je Svetlana Makarovič poznejšega zmagovalca v prvem krogu Peterleta denuncirala kot “farškega klovna z orglicami”.
Ampak problem je bil v tem, da sem napisal:
“Z dolžnim spoštovanjem do hendikepiranih moram priznati, da za Eleno Pečarič dvomim, da je opravilno sposobna. Kot invalidna oseba lahko kljub svoji prikrajšanosti še vedno počne zelo veliko stvari in opravlja zelo veliko poklicev, vendar si je ne predstavljam kot predsednico (in vrhovno poveljnico). Še več: funkcija predsednika je v veliki meri simbolična, zato si ne želim, da bi jo opravljala invalidna oseba. Naj si najde druge načine za svojo neodtuljivo in zasluženo samorealizacijo in samodokazovanje.”
Seveda, lahko bi bil tiho. Včasih sem mislil, da je treba vse povedati — ampak proti temu so bili najbolj tisti, ki se jim je samocenzura vedno zdela najhujši novinarski bavbav.
Zaradi te kolumne (in še nekaterih žmohtnih) sem fasal nalepko “turbodesničarskega populista”, 12 tipkanih strani sistematičnega in evidentiranega sesuvanja za naprej in za nazaj v zdaj že defunktni Medijski preži (O pravici, ki jo hočemo uveljaviti) in bil ob najmanj eno udobno javno službo.
Pa nič zato. To se je še dobro izteklo.
PS:
In ja: če je Burgarjeva kradljivost res patologija — mislim, psihična in ne moralna —, potem so reakcije na njegovo dejanje dokaz, da so psihične motnje ali celo bolezni še vedno tabu, medtem ko je socialna sprejemljivost fizične invalidnosti del politične korektnosti. Neglede na dejanski hendikep, ki ga lahko povzroča: “hromemu” človeku ne bomo nikoli rekli, da nečesa ne zmore — “noremu” pa kadarkoli.
