Nov začetek zgodovine? Fukuyama o novem kitajskem razvojnem modelu

Francis Fukuyama v zadnjem komentarju napoveduje, da namerava Kitajska z zadnjimi ukrepi oziroma z iniciativo “One Belt, One Road” izvoziti svoj razvojni model. “One Belt” pomeni novo železniško “svilno cesto”, ki bo povezala države na poti med zahodno Kitajsko in Evropo. “One Road” pa pomeni pomorsko “avtocesto” in sistem pristanišč, povezanih z železniško “svilno cesto”. Oboje naj bi z nekaj bilijoni dolarjev financirala novoustanovljena Asian Infrastructure Investment Bank (AIIB).

Fukuyama, nekoč neformalni ideolog ameriških Republikancev, je ob padcu železne zavese (1989) zaslovel z razglasitvijo “konca zgodovine” v članku The End of History? v reviji The National Interest. Tekst je pozneje (1992) razširil v knjižno uspešnico The End of History and The Last Man.

Vzor se je izpridil

Konec zgodovine je po njegovem označeval razpad Sovjetske zveze kot posledica zmage zahodnega liberalnega modela (liberalna demokracija plus tržno gospodarstvo).

Pred dobrim letom pa se je Fukuyama pokesal. Priznal je, da se je ameriški vzor liberalnega gospodarstva medtem izpridil v koruptivno in manipulativno vladavino kapitalskih interesnih skupin na škodo večine.

Nov kitajski razvojni model

Kaj skratka namerava Kitajska? Gre za spremembo razvojnega modela. Medtem ko je Kitajska doslej veliko investirala v Afriki in Južni Ameriki, da bi prišla do pomembnih naravnih virov, s katerimi je doma sama proizvajala industrijske izdelke za ves svet, zdaj želi z razvojem infrastrukture v drugih manj razvitih državah ustvariti pogoje za hitrejšo gospodarsko rast.

To pomeni, da bi se težka in umazana industrija preselila v druge države, obenem pa bi se tam povečala kupna moč za kitajske izdelke.

Jata gosi

Je s tem razvojnim modelom kaj narobe? Ne. V bistvu gre samo za preslikavo Akamatsujevega “flying geese” razvojnega modela, v katerem bolj razvita država (prvotno Japonska) postopno prenaša najprej kapitalsko in okoljsko intenzivne, nato pa manj sofisticirane industrijske faze v manj razvite države. To se kaže v V-formaciji jate gosi, kjer manj razvite države sledijo razvojnim stopnjam države voditeljice.

Seveda pa gre v tem primeru za prenos modela veliko večjih, naravnost gigantskih dimenzij. Kitajska bi lahko s tem modelom gospodarsko postavila na noge vso Azijo, Afriko in Bližnji Vzhod!

Spopad ideologij

In zakaj Fukuyamo to skrbi? Če poznate njegov background neformalnega republikanskega ideologa, vam brez velikega naprezanja postane jasno, da se ne boji kitajskega izvoza gospodarskega razvoja samega, temveč izvoza kitajskega političnega oz. ideološkega modela.

Tako kot so ZDA po 2. svetovni vojni z Marshallovim planom v Evropo, pozneje pa z neposrednimi investicijami tudi v Azijo in Latinsko Ameriko izvažale ne samo model gospodarskega razvoja, temveč predvsem ameriško ideologijo in ameriški model demokracije, tako bi tudi Kitajska s transferjem razvojnega modela prinesla tudi svoj avtoritarni politični model oziroma model “pomanjkanja demokracije”.

In tega se Fukuyama seveda boji kot hudič križa. Tako kot so se Američani nekaj desetletij po vojni bali sovjetskega izvoza komunizma, danes Fukuyama opozarja na izvoz kitajskega modela kapitalizma. Gre za spopad ideologij. Fukuyama pravi, da ZDA ne bi smele stati križem rok, temveč bi se morale aktivno vključiti v ta proces, postati članica AIIB in s tem pridobiti kontrolo nad njeno kreditno politiko in portfeljem investicij.

Še več! Fukuyama tudi opozarja, da razvite države nimajo več dobrih receptov za manj razvite države in da so pozabile na pomen infrastrukturnih investicij za gospodarski razvoj. Ne samo drugod, temveč predvsem doma.

Nekdanji spopad med ameriškim kapitalizmom in sovjetskim komunizmom bo očitno nadomestil prihajajoči spopad med ameriškim bipolarnim kapitalizmom ugrabljene demokracije in kitajskim avtoritarnim kapitalizmom. Zmagal bo tisti, ki bo državam v razvoju prinesel hitrejši gospodarski razvoj in hitrejšo rast blaginje.