Fenomenologija jamranja: Kako rešiti ministra in povedati nekaj o Slovencih

Kako razumeti komunikacijsko polomijo z napisom, ki ga je za emblem svojega zagovora finančnega ministra postavil — dobesedno — Miro Cerar?

Nesporno gre za bizaren komunikacijski zdrs, pri katerem ni jasno, kaj je pravzaprav hotel z njim doseči. Bolj je vidno, kaj je z njim dosegel: posmeh državljanov na socialnih omrežjih in v delu medijev.

Kontraproduktivni kiks skupaj z njegovimi nerodnimi pojasnili bolj kot kaj drugega nakazuje, da se je skorajda znašel v psihološki stiski.

Pri njegovem motu — “Slovenec sem. Ne jamram, iščem rešitve.” — naletimo na dvojno težavo. Kako dešifrirati semantiko preprostega natisnjenega napisa, postavljenega med njega in novinarje? Je bil papirček mišljen kot pomožno sredstvo, s katerim bo svoje prazno in zrežirano reševanje ministra Mramorja nadgradil v populistično duhovičenje? Kvazi moraliziranje o narodovem značaju? Je poskušal z njim preusmeriti pozornost, ker je vedel, da podpora ministru ne bo dobro sprejeta? Se je s kom posvetoval o takšni gesti?

3 misli, 3 stavki, 6 besed

Moto je sestavljen iz treh misli in ne bi mogel biti bolj zgoščen: vsaka je zaokrožena v en stavek, vsak od teh ima po dve besedi, zadnja dva sta povezana z vejico. Prva dilema je torej: v kakšnem oziru je Cerar elemente mislil skupaj? Je ideja v tem, da moramo povezati Slovenca, jamranje in iskanje rešitev v eno celoto? Se drugi dve misli nanašata na “krvno sliko” Slovenca, kot si ga Cerar po novem predstavlja? Zelo verjetno.

Da polnokrvni Slovenec ne jamra, temveč išče rešitve, je Cerar premišljeno napisal na obe strani papirja. Ko se je prvi novinar na tiskovni konferenci le opogumil in proti koncu vprašal, kaj točno pomeni to bizarno sporočilo, je sledil še bolj bizaren odgovor: napis je obrnjen na obe strani, je rekel Cerar in pojasnil, da velja tudi zanj. Da ni samo sporočilo slovenskemu narodu, temveč tudi njemu: tudi on je Slovenec, ki ne sme jamrati.

Vsebinsko ga je razložil s še enim emfatičnim sklicevanjem: “To je naša prihodnost. Če bomo šli v tej smeri, imamo prihodnost. To je moje sporočilo.”

Skratka, vredno je prebrati, vredno je analizirati. Na tem skromnem lističu je zapisana naša skupna prihodnost.

Kritika Slovenstva

Germanizem “jamranje” je pogovorni izraz, zato je že sam po sebi redko uporabljen kot atribut slovenskega značaja. Nemški glagol “jammern” pomeni stokati in tarnati. Toda kaj ima to opraviti z očitki dvema ministroma — Dušanu Mramorju in Maji Makovec Brenčič — zaradi prejemanja nezakonitih dodatkov za stalno pripravljenost?

Najverjetnejša je razlaga, razvidna iz konteksta tiskovke, da se kritizirano “jamranje” neposredno nanaša na “poskuse odstavljanja njegovih ministrov” — da očitke svoji ministrski ekipi Cerar dojema na podcenjujoč način. Na neki točki, že na robu izgubljenih živcev, je Cerar v svojem nastopu namreč ponovil novinarsko vprašanje in ga po svoje nadgradil: “Rušijo mi vlado, dobro ste rekli.” In pri tem navedel sindikate, občine in Policijo.

Zakaj in kako je “rušenje vlade” mogoče prevesti v diagnozo o “jamranju” kot značajski lastnosti Slovencev, ni čisto doumljivo. Takšna kritika slovenskega narodnega značaja je močno nekorektna, ker tak značaj — četudi je opisan točno — z očitki enostavno nima nič skupnega.

Interesi države so nad “jamranjem”

Cerarjevo zapletanje v protislovnost najlažje razumemo, če s poglobimo v razlog, s katerim je pojasnil očitno zrežirano in vnaprej dogovorjeno zavrnitev Mramorjevega ponujenega odstopa. Razlog je “interesni”, tako rekoč državotvoren:

“Ne sprejemam odstopa ministra Mramorja, saj bi odstop škodil interesom Republike Slovenije. Z njegovim ključnim vložkom nam je uspelo to, kar prej več let ni uspelo nikomur.”

Če na nek način lahko sprejmemo premierovo rezoniranje, češ, imam odličnega ministra in ne morem si privoščiti, da ga odslovim, pa ima takšna navedba, kot je opozoril že Gorazd Kovačič, predsednik Visokošolskega sindikata na UL, eno občutljivo napako: z njo je premier dokazal nenavadno tehtanje razlogov, ki jih je kot razlog za odstop — “izgubljeno zaupanje državljanov” — ponudil Mramor sam, in tistimi, ki se Cerarju zdijo močnejši od teh — “interesi Republike Slovenije”.

V praksi to pomeni, da je zaupanju tujine, Bruslja in mednarodnih političnih in finančnih krogov dal prednost pred zaupanjem državljanov.

Dezavuirati državljane

Premier, ki na ta način dezavuira voljo in prepričanje državljanov, je nesporno stopil na nevarna tla. Izneveril se je osnovam demokracije — ja, to je naslov priročnika za mlade, ki ga je spisal Cerar — in smisel ljudske volje podredil abstraktnim, od ljudstva neodvisnih zahtevam gospodarskih, birokratskih centrov moči.

V tem smislu Cerar ne more reči: “Slovenec sem”, ker volje Slovencev ne upošteva. Ne more reči niti tega, da ne jamra, ker je bila njegova defenzivna predstava obrambe ministra točno to: jamranje, kako hudo nam bo, če bo ostal brez Mramorja. Bistvo tiskovne konference pa je podobno groteskno zreduciral na iskanje zgolj ene rešitve: da mu vlada ne bi začela razpadati.

Razen huronskega smeha ni ostalo od Cerarjevega trojnega gesla popolnoma nič: prvi minister je na licu mesta demonstriral, da je tudi prvi, ki lastnega mota ne upošteva.

Posnetek celotne tiskovne konference so lahko ogledate na spletni strani Vlade.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v torek, 19. januarja, pod naslovom Kako rešiti ministra in pojamrati o Slovencih. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.