Mramorjev burek za stalno pripravljenost zamrznjen

Dobro uigran tandem, kakršen sta Cerar in Mramor, ne da ne sme razpasti, ampak ne more.

Ko se je včeraj čez dan razširila novica, da je minister za finance ponudil predsedniku vlade odstop zaradi dodatkov za pripravljenost, je bilo vnaprej jasno, da ga ta ne bo sprejel.

Šlo je za orkestrirano vladno akcijo za pomiritev javnosti na robu živčnega zloma.

Zdaj bo nekaj časa mir. Vlada si je kupila nekaj časa in premirja.

Mramorjev odstop seveda ni bila ponudba, ki je Cerar ne bi mogel zavrniti. Pa vendar se vprašajmo: kdo, kaj, koliko bo s tem pridobil.

Ponujeni odstop in Cerarjeva podpora bosta tako Mramorju kot Cerarju koristila.

Quid pro quo Mramor

Mramorju bo ta PR pirueta koristila, ker je končno le dal vedeti, da obžaluje svoja dejanja in ravnanja s famoznimi dodatki — obenem pa se je obdržal na položaju. Malo bolj kredibilen že bo, kot je bil prej.

Sicer pa vprašanje osebne kredibilnosti zanj ni zelo pomembno, ker jo kot tehnokrat že ima. Na njegovo delo in kompetence se skoraj nihče ne spozna in se tudi ne more in noče čustveno, osebno odzivati na njegova dejanja, četudi jih čuti na lastni koži.

Upoštevajmo tudi, da je Dušan Mramor brezoseben. Le kdo bi se z njim identificiral? Le kdo bi ga po njegovem nespretnem opravičevanju dodatkov še imel — kot objektivno manj pomembnega Erjavca ali magari Pahorja — za klovna?

Za Karla radi rečemo, da je teflonski. Ampak v resnici se nič ne prime Mramorja. Pa ne v tem slabem smislu. Upravičeno. Za Mramorja ne more niti najbolj tumast Twitter trol trditi, da je lopov.

Quid pro quo Cerar

Cerarju bo ta poteza kratkoročno sicer škodila. Pa da ga ne bo kdo zato že prehitro odpisal. Cerar je s tem navidez še dodatno zapečatil svojo usodo političnega nakladača o novi politiki, novi morali, novi etiki, vendar je s podporo nenadoma skrušenemu ministru pokazal vsega hudega in predvsem njegove pasivnosti navajeni javnosti, da drži vladne vajeti trdno v rokah.

Rekoč: “Ta vlada ne bo odšla, opravila bo svoje delo. Ne bom dovolil, da mi rušijo ministre. Odločitev je moja, sprejel sem jo sam.”

Cerar ni tako naiven, kot si mislimo. To z Mramorjem se mu bo na dolgi rok splačalo. Resda bi lahko koga vrgel iz vlade — kot mu komenatorji milo rečeno sugerirajo —, toda on se je raje odločil, da svojo proaktivnost dokaže s tem, da Mramorja ne da. In ni treba biti blazen politični analitik za ugotovitev, da bi bilo res smešno, če že ne nevzdržno, da bi se od vseh ministrov na seznamu za odstrel znebil prav Mramorja.

Ločeno mnenje

Ne bi rad za vsako ceno izpadel kot nekdo, ki samo iz kljubovanja vztraja pri drugačnem mnenju, ampak afera z dodatki za stalno pripravljenost na Ekonomski fakulteti se mi zdi dokaj overrated.

Če poklic univerzitetnega profesorja primerjamo z gasilcem, policistom, reševalcem in podobnimi urgentnimi poklici, je ta škandal seveda smešen. Je pa primerjava v bistvu demagoška in ne pije vode.

Nevoščljivost do profesorjev izvira iz nesmrtne slovenske težnje po enakosti brez bratstva in svobode. Zamenjajte poklic profesorja s katerimkoli drugim, v katerem ljudje zaslužijo vsaj malo več kot vi, pa bo zadeva ista. Nihče nima pravice zaslužiti več, a ne.

In po kateri logiki bi reševalec, ki dejansko cele noči čaka na klic v sili, lahko zaslužil več, če bi Mramor — ali Damijan, for that matter —, zaslužila manj? Še več! Ali ni žalostno, da si morajo univerzitetni profesorji zmišljevati neumnosti à la dodatek za stalno pripravljenost, če si hočejo izplačati kak fičnik več?

Ker kakšna je to država, da je treba izvajati vratolomne računovodske akrobacije za fičnik več? Od faksov pa do trgovin! Kakšna je ta država, da po eni strani omogoča profesorske dodatke za stalno pripravljenost, po drugi pa nad iznajdljive pošilja protikorupcijsko komisijo?

Ponavljam: Slovenija nima za burek. Kot država že ne. Ker ni v stalni pripravljenosti. Zato ne vidim smisla, da bi moral odstopiti vsak, ki si je privoščil burek.

In ali predstavljate to sranje, če bi ga kdo moral/hotel vrniti?

Metka Tekavčič se ne more več žogat, ker krade za taksi

Da pa ne bi izpadel preveč popustljiv in prijazen, naj pripomnim samo še malenkost o Metki Tekavčič.

Po zaslugi Financ sem šele danes prebral v Večeru, kaj vse si je Tekavčičeva privoščila že pred leti kot mestnica svetnica (a že tudi dekanja EF). To je pa res nevzdržno. Kako je šlo to takrat skozi? Kako se ji je uspelo izmakniti vsesplošnemu zgražanju? 200€ na mesec, da se je iz ene dobro plačane službe vozila v drugo dobro plačano službo?!

Ne dodatek za stalno pripravljenost, temveč plačevanje taksija iz javnega denarja je škandal! Kako je bedna! Kradla je za taksi, da je imela za burek!