Lažem, da me ne zanimajo volitve v ZDA in v Ljubljani

Seveda lahko rečem, da me volitve v Ameriki ne zanimajo. Ne bom edini. Najbrž bom končno v večini. Lahko rečem, da me vprašanje, ali bo Janković še enkrat kandidiral za župana Ljubljane, ne zanima. Tudi ne bom edini. Najbrž bom končno v večini. Tudi lahko rečem, da me vsi ti novi domoljubni mediji ne zanimajo. Najbrž nas je veliko.

Podobno lahko rečem, da me zmage Prevca nekoliko razvedrijo, in bom v veliki večini.

Rečem lahko, da sem zadržal stare prijatelje in pridobil nekaj novih na staromoden način — iz oči v oči, z njimi vzdržujem stike z elektronsko pošto. Brez Twitterja in Facebooka. Vem, da so mreže in mreženja nekaj vsakdanjega in neizogibnega, vendar se mi ni treba slepiti, koliko imam sledilcev in prijateljev, ki jih ne bo od nikoder, ko jih bom potreboval.

Prijatelj je tisti, ko ni nikogar drugega.

www.

Hkrati vem, da je internet in vse, kar se najde na www — skupaj s pametnim telefonom — nekaj, kar lahko pomaga milijardi ljudi do boljšega življenja. Tako preprosto kot recimo v afriški vasici ženski, ki ima na strehi dva ali tri panele in polnilnico mobilnikov, da lahko druge ženske preverijo, v kateri vasi bodo najbolje prodale pridelke in izdelke oz. kje bodo najceneje kupile tisto, kar potrebujejo. Zato so na boljšem.

Kaj hočejo v zameno?

Ni vse res, kar pišem: ameriške volitve me še kako zanimajo, ker vplivajo na ves svet. V dobrem in v slabem. Vemo, da vladajo korporacije in Wall Street, ki so Hillary Clinton prispevale 97 milijonov za volilno tekmo. Zato se lahko vprašamo, kaj hočejo v zameno? Trajnostni razvoj, enakost, poštenost, človekove pravice ali dobiček?

Na drugi strani je Bernie Sanders zbral pol manj, a je večina denarja iz žepov majhnih donatorjev, volivcev. Sklepam da tistih, ki so igro korporacij spregledali in ki bi volili Obamo še enkrat, če bi lahko. Zaradi potez, ki jih je povlekel v zadnjem letu: Obamacare, omejevanje dostopa do orožja, sporazum z Iranom. Stavim, da bo pred koncem mandata zaprl še Guantánamo. Seveda, obnovitev stikov s Kubo šteje še več.

Hillary pravi, da si bo prizadevala za nove sankcije proti Iranu, ker razvija rakete dolgega dosega. Nekdanja prva (ali druga) dama in državna sekretarka pri tem zamolči, da so ZDA oborožile druge države v regiji, torej protiiranski blok in mnoge oddelke islamske paradržave.

Ne v primeru Irana ne v primeru Ruske federacije in Ukrajine, ZDA in njihovi zavezniki ne morejo razumeti — in še manj sprejeti — dejstvo, da imajo tudi druge države potrebo in pravico, da se branijo. Še posebej, če morajo trpeti sankcije in nenehne grožnje na svojih mejah.

Dvojna merila, za katerimi se skrivajo interesi korporacij in 62 najbogatejših ljudi na svetu, niso poroštvo za prihodnost. Da, so bili in so diktatorji, vendar so tudi planetarni diktatorji, ki niso vezani samo na nacionalne države. Po 2. svetovni vojni so ZDA s svojimi državnimi in paradržavnimi institucijami zamenjale že toliko vlad in predsednikov, da si lahko malo odpočijejo. Za naslednjih sto let. Gospa Clinton ni ravno porok za mirno stoletje.

Vegetarijanski most

Tudi ni res, da me ne zanima, ali bo Janković še enkrat kandidiral za župana ali ne. Če ne bo, se bo zbrala procesija uglednih in ga šla prosit, naj vseeno kandidira.

Ljubljana brez Jankovića in njegovih svetnikov in arhitekta Koželja ne bo zgradila nobenega grdega mostu več (recimo Vegetarijanskega, če že imamo Mesarskega), ne bo zaprla nobene glavne prometne žile (ker več kot ene v Ljubljani ni), ne bo potegnila rumenega pasu (zaradi katerega vožnja iz Šentvida do mesta traja 45 minut namesto 15 in stoječi avtomobili v zrak spustijo bistveno več škodljivih delcev, kot če bi se premikali), ne bo dovolila 45 metrov visokega minareta, nepotrebnih Stožic in drugih propadlih gradbenih projektov.

Verjamem, da so turisti navdušeni nad neizmerno ponudbo lokalov in simpatično kratkostjo sprehoda ob Grubarjevem kanalu. Ampak že pogled na cigansko pisanost plovil pove vse. Edini koncept je plačilo koncesije ali kvadratnega metra za legalno prodajo droge. (Tudi alkohol je droga).

Tudi Twiter in Facebook me zanimata

V metropoli slovenstva sem na začasnem delu 35 let plus študijska leta, vendar se mi je tista socialistična Ljubljana s pridihom popotresne obnove in urbanističnim zapisom Fabianija, Plečnika in drugih vtisnila v spomin kot lepo mesto s potencialom.

Zdaj je to prestolnica neokusa, cenene ponudbe, praznih lokalov in poslopij (Metalka, Modna hiša), nedokončanih projektov, da o območju pod in okrog hotela Bellevue ne govorim. Kapo dol za Kozlerje. Na globalni ravni korporacije, na lokalni ravni urbanost, zmleta v turbo podeželskost.

V zadnjih letih sem postal pozoren na to, kadar nekdo trdi, da ne bo več kandidiral, potem to pomeni, da bo zanesljivo bo. Recimo Borut Pahor je obelodanil to možnost, čez nekaj dni pa si je dvigal popularnost z vlogo čevapčiča Na žaru.

Sprenevedam se, da me Twitter in Facebook ne zanimata. Me. Enako kot vse druge vrste mreženja na medmrežju. Že od zgrešenega oboževanja množic v času arabske pomladi, ki je našla transportno ožilje v socialnih omrežjih — nazadnje pa se je izkazalo, da uporniki nimajo ne programa in ne resnične in uporabne povezave za spreminjanje svojih življenj na boljše. Vsi so na slabšem, razen organiziranih ekstremistov. Ti imajo program in mrežo. Civilna družba je samo uporabno orodje.

Viralno

Dolgo sem bral, da je nekaj postalo viralno, pa nisem imel pojma, kaj to pomeni. Čez vikend sem si vzel čas in pogledal različne vire. Gre za nekaj (karkoli), kar začne svojo pot po omrežju (kjerkoli) in se začne širiti (nenadzorovano) — posledice pa so nepredvidljive. Tako dobre kot slabe.

Mar ni to tako kot virus, ki ga spustimo iz laboratorija (namerno), da se širi in povzroči škodo, ki ni predvidljiva (ali pa je koristna, če ima farmacija že zdravilo)?

Viralno je torej okužba, ki je lahko lokalna, nacionalna, regionalna in ima značilnosti epidemije ali celo pandemije.

Neodgovorno je širiti okužbo, so nas učili v socialistični šoli. Treba si je umivati roke, kašljati v robec, izolirati hudo kužne osebe.

V kapitalizmu pa je dovoljeno vse, če prinese dobiček ali prepoznavnost. Tudi objaviti najbolj nespodobno karikaturo malega mrtvega Ajlana Kurdija v Charlie Hebdo in mu posthumno podtikati, da bi grabil ženske za riti v Nemčiji, če bi odrasel.

Ogabna karikatura. Če bi imel palico in bi bil v Parizu, bi namlatil urednike in avtorja. Pošteno in pravično. Če bi bil minister za zunanje zadeve, bi francoski ambasadi poslal protestno noto.

Meje obstajajo in pieteta do mrtvih je vrednota naše civilizacije. Ali pa civilizacije ni več? Je suis Aylan Kurdi! Et toi? Tudi, tudi. Čeprav tega še ne veš, Charlie.