Jaz nisem Tereza Vukowski niti na svingerski plaži

Da sem eno najbolj razvajenih bitij, je jasno. Da sem ostala na stopnji 16-letnice tud. Razvadila sem se v bistvu kr sama. Ker si zaslužim, ne da se cenim, bog ne dej. Sicer sem tud jaz skoz v stalni pripravljenosti tko kot uni bumbarji — in kdo bo plačal ta hec? — in čakam reality check. Sam dokler laufa, nej laufa.

Ko sem si razčefukala gleženj in obstala v četrtem štuku na berglah, je bla takoj panika: “Kdo mi bo hodil po ganjo? Kdo mi bo hodil po pire?” Da me čaka bralni večer in da bom šla tja vsa invalidna, tist mi je dol viselo. Ampak kdo bo men vse to rihtal, kdo mi bo vse nosil? Majke ne morm glih pošiljat po vse to, ker bi takoj popizditis fasala: “Pa kdaj misliš ti odrast?!”

Nikol, mami, zanalašč. Men ne odgovarja ta vaš odrasli svet.

Ker si zaslužim

In zorganiziraš četico frendov in te pedenajo od A do Ž. En nosi kosila, drugi stvari iz štacune, dilerji prihajajo na dom, ta tretji z obkladki, peti mi dela družbo. In vidiš, da je v vsaki pizdariji lahk nek žarek mavrice. Gleženj mi je dal vedet, da sem daleč od same. Da mam folk. Da sem lahko izredno hvaležna. Ljudje, k me poznajo že dolg in dobr. In vzamejo v zakup mojo razvajenost, cepetanje z nogami, tečnost. Pa vozit me je treba skoz na vse strani, pa na kosila vabit. Skoz rabim pomoč. Ni da ni.

In če naletiš na slab moment, se oglasim na telefon ne s kakšnim prijaznim “živjo”, ampak se zaderem, kokr da bi bla mal nora: “Povej!”

Ampak te majo radi. Ker si zaslužim.

Našuntat na neumnost

In ker te majo radi, te tud radi našuntajo na kakšno neumnost. Kot je svingerska plaža. Sedimo s frendi v lokalu sred Izole in oni men predlagajo: ”A gremo v Rovinj na svingersko plažo?”

Na what? Sej se je že vsem utrgalo. Kaj če men tist, a ne vidte, da sem v depri. Jaz sem za ena na ena, pa še to ne na pralnem stroju, ampak v čist obični postli. “Pa sej gremo sam gledat, itak.” Pa kaj čmo to gledat? A nimamo svojga lajfa al kaj zdej?

Sam pol se mi vedno pisateljska žilca v glavi vžge: “Pejt gledat. Pejt gledat človeško psiho. To je vse material.” Material, ja. V vsaki stvari najdem materijal. “Zakaj ste oropala banko?” “Gospod sodnik, material sem rabla!” Še ko bom crknila, bo na grobu pisalo: “Umrla, ker je rabila material.” Pisala bom pa sam še za teto s koso.

Jaz in Bukowski

In uletim tja na nudo plažo v kopalkah, kratke hlače čez, pa še brisača za na vrh, da me ja ne bo kdo kej gledal. Ja, glih tko me ne bo noben opazil. Opasana s piri in jointi, zraven pa še fotoaparat in Bukowskega pod roko, ker jaz bom ful brala. Ker ga ni lepšega mesta od svingerske plaže za prvič Bukowskega v roke vzet.

Jaz in Bukowski. Primerjave z njim so se začele po proznem mnogoboju. In ti vsakmu lepo obrazložiš, da ga nisi bral. In še hvala kurcu, da ga nisem. Da se res ne bi navlekla njegovega stila. Ker za ene sem kr Vukowski, za druge Vuk Buk. To je folk sam mal pomešal vse. Zarad alkota, iskrenosti, ker mava obadva rajš pajzle in marginalo, ker sva direktna. To je pa tud vse. Vsaj kar jaz vidim po njegovih citatih po FB.

Več ljudi, k tud sami pišejo, mi je tko mal pokroviteljsko namignilo: “Veš, mene majo tud za Bukowskega.” Hja. Bodte vsi Bukowski, čeprov Bukowski je bil sam en. Ti bod pa Jožica Ptičica, šta fali?

Men je bedno, da te primerjajo s  takimi legendami. Ker veš, da nisi tok dober. Oni so profiji, jaz sam svoje jamranje mečem na tipke. Oziroma si pač ti. Tereza Vuk.

Čeprov sem vidla ta teden v enem članku, da obstaja še ena Tereza Vuk, k dela v Slovenski filantropiji in me je kr mal zaskrbelo, ker če pa še ena taka šeta okol, pol pa tud too much. Sam mislim, da je novinar to neki zamutil, ker je prej bral mojo kolumno.

Zamudnina za Bukowskega

Ampak sem si vseen rekla po proznem mnogoboju in tritedenskem rehabu na morju, da zdej ga bom pa res prebrala. In vsa naspidirana uletim v knjižnico in fuk, kr tri knjige od Bukowskega, ker zdej bom pa jaz vse čez noč prebrala. Ja, sem že tam.

Naslednjo sceno vidiš čez dve leti, jaz že knjigo vmes izdala, knjiga clo za bralno značko za odrasle in uletim v knjižnico, una na šalterju pa čist mirno nazaj: “Ne morte nč vzet. Dolžna ste. Iz 2012. Bukowski pa to.” Dej, fuck off, niti odprla ga nisem. Ne dam. Nimam. Plus, jaz pa Bukowski bi ta keš rajš zapila.

Pol sem hotla tam neki zmanipulirat, da itak morjo oni men knjižnično nadomestilo plačat, pa nej kr tam odbijejo za puf. V glavnem, zadevo sem rešila šele par mescev nazaj in Bukowskega še vedno nisem prebrala.

Kje zdej kdo fuka?

Ampak takrat na tisti plaži sem naivno mislila, da ga bom. In sedimo, klepetamo, folk leži in se sonči. Čist navadna nudo plaža. Pijem, kadim in počas me že vse mal dolgočasi: “Kje zdej kej fukajo, če ste me že zvlekli sem? Kje je zdej material?” ”Lej, una tam ga unmu fafa.” Pizda, daljnogled bi rabla za to videt. Sem pa na daleč vidla, da je to neka starejša obilna gospa, in sem dojela, da tud če ni daljnogleda.

Pol sem šele vidla, da se v bistvu kr neki parčkov daje dol, sam tko, da niti ne dojameš. Prvič zato, ker sem jaz tok glasna in tok govorim in vse se okol mene vrti, da jih itak nisem opazila. Drugič pa zato, ker sem si svingersko plažo predstavljala kot nek čisti razvrat in kričanje od užitka na vse strani. Pa da so kr en čez druzga, tko so bli pa vsak parček zase. Pa še varnostniki se šetajo okol. Fuk police al kaj.

Kok smo ljudje različni

In mineva čas. Jaz vedno bolj munjena, vedno bolj glasna, uni vedno bolj pogumni. Jaz kr fotkam mal naokol, k da sem v šoli v naravi. Se čudim, da me niso sam še s skupnimi močmi fuknili v morje. In začneta dva čist bliz nas izvajat akcijo. Prov pir sem si odprla, joint navila, pa rekla, pa da vidmo zdej to.

Zgledal je pa tko: ona vsa mlada, z razkrečenimi nogami na vseh štirih, vzad za njo pa en star čiča ves zaripel, k se s tistimi povešenimi jajci zaganja v njo v doggy stajlu. Nista bla luškana za videt. Tud če ne. Prov feeling jointa sta mi zjebala s prve. Kakšno vzihovanje ali orgazem. Sam dva glupa ksihta, k se jima fajn zdi, da jih drugi gledajo.

Svašta, kok smo ljudje različni. Smešne pojave smo. Jaz mam trikrat zaklenjena vrata, preden se v kej spustim, uni pa kr tam. Pa še rajca jih to. In tist parček, k je kao najbolj opasno akcijo izvajal, okol unga se je folk postavil in jih gledal.

V glavnem, jaz sem kmal postala zdolgočasena in preglasna in tečna (beri: zmanjkalo je piva, pa ne da se men gledat drugih, kako se dol dajejo) in na konc smo se s frendi skregali in čist ponesreč mi sami postali atrakcija te svingerske plaže. Kr tko. S kopalkami.

In smo rajš zaključili to našo avanturo, da ne bo fuk police začel nam kej kr na suh zaračunavat zarad galame in dretja in šli nazaj v Izolo.

In ko smo imeli pol enkrat kosilo s temi istimi frendi pri moji mami, se je men skor zareklo: “Aja, a veš k smo bli na sving…” “Kje ste bli?”

 V knjižnici, mami, v knjižnici.